Komentar / Saško Gešovski

Heni Erceg

30. 10. 2024  |  Mladina 44  |  Hrvaška

Po 33 letih so se spomnili, da bi na poslopju Banovine, v katerem je bilo do vojne poveljstvo vojaško-pomorskega območja jugoslovanske vojaške mornarice, danes pa je tam sedež splitske birokracije, postavili spominsko ploščo, na kateri bi pisalo: Saško Gešovski, Kavadarci, 31. 10. 1971–Split, 6. 5. 1991. Nesrečno preminil 6. 5. 1991.

Kdo je sploh bil Saško Gešovski, da bi si zaslužil, da se v javnosti ohrani spomin nanj? Je bil kak pesnik, ki je pri še ne dopolnjenih 20 letih pisal čarobne verze? In kako je »nesrečno preminil«? Mu je morda zdrsnilo na marmornih stopnicah Banovine, medtem ko je v mislih zlagal verze, je z glavo udaril ob tla in umrl? Ali ga je nemara pred stavbo, na splitski Rivi, zbil avto in je brezvestni voznik pobegnil in ga pustil izkrvaveti? Eh, koliko vprašanj za tiste, ki razmer ne poznajo najbolje, dejansko pa je resnica o tem, kako in zakaj je umrl Saško Gešovski, mučna in uničujoča.

V glavnem, 6. maja 1991 je sindikat splitske ladjedelnice pripravil »mirni« protest pred poveljstvom VPO, protestnikom pa so se pridružili tudi delavci drugih velikih tovarn v Splitu in številni meščani, tako da se je tistega dne tam zbralo več deset tisoč ljudi. Protest zaradi srbske zasedbe hrvaške vasi Kijevo v tedanji Krajini je bil že od samega začetka vse prej kot miren in – kakor radi rečejo tukajšnji poročevalci – »dostojanstven«. S kraja dogajanja sem poročala za HTV, posneli pa smo tudi pobesnelo množico in to, kako se je neki orjak povzpel na vojaški transporter in dobesedno davil mladega vojaka. Ta se je komaj rešil in kot želva zavlekel v oklep, tako da je spustil pokrov na transporterju, potem pa v njem trepetajoč preživel nekaj ur. Posnetek je bil predvajan samo enkrat, potem ga je HTV z vso cenzorsko previdnostjo pospravila v arhiv, kjer hrani dokumente o vojni. Naduti oficirji JLA so dali pred zgradbo izzivalno pripeljati dva transporterja s tremi mladimi Makedonci, ki so v Splitu služili vojaški rok, pred vrata pa so postavili še enega. Saška Gešovskega. Eden od »mirnih« protestnikov je vanj izstrelil naboj in ga ubil.

Tako so se pred pobesnelo, nevarno množico znašli štirje mladi vojaki, vsi – kakšno naključje – Makedonci, ki jih spopad med Hrvati in Srbi sploh ni zadeval. Kdo je te otroke in med njimi nesrečnega Saška poslal pred razjarjeno množico? To je bil Ljubiša Beara, ki je prišel iz Knina, kjer je dirigiral izgon hrvaškega prebivalstva iz tega dela Hrvaške, poleti 1995 pa se je znašel v Srebrenici in tam z vso birokratsko natančnostjo izračunal, kako v zgolj nekaj dneh pobiti več kot 8000 Bošnjakov. Kasneje je bil zaradi genocida v Srebrenici obsojen v Haagu, umrl pa je leta 2017. Izvrstno analizo tega zla je v knjigi Beara ponudil novinar in književnik Ivica Đikić.

Med »mirnim« protestom tistega usodnega dne je bil Saško Gešovski ubit zaradi istega zla, zaradi katerega je tudi Beara postal zločinec; razlika je bila zgolj v etničnem predznaku zla in v številu žrtev. Zato so besede, ki naj bi bile zapisane na plošči, pravzaprav grob, preračunljiv ponaredek, ker Saško tistega 6. maja ni »nesrečno preminil«, ampak je bil pred poslopjem Banovine ubit. Ubila ga je krogla, ki je priletela iz množice, številni udeleženci protesta pa so gotovo videli, kdo je streljal in ga ubil. To so verjetno vedele tudi »službe«, ki so histerični protest snemale in bi lahko identificirale morilca, če bi hotele. Vendar ga niso, kajti pravično sojenje bi pomenilo izplačilo odškodnine staršem ubitega Saška, pa tudi priznanje, da to nikakor niso bili zgolj upravičeni, mirni protesti, ampak je šlo za izliv nevarnega nacionalizma tistih, ki so – čeprav so jim od takrat uničili vse tovarne, v katerih so delali, oni pa so se znašli na cesti – še vedno verniki zlovešče stranke na oblasti. Zato splitski branitelji, samozvani varuhi resnice o vojni, ostro nasprotujejo postavitvi spominske plošče mlademu Makedoncu. Ker naj bi takšna plošča »spodbudila nesprejemljive in zgodovinsko netočne insinuacije o odgovornosti protestnikov za njegovo smrt«. Insinuacije? Eh, branitelji dobro vedo, da »čeprav njegova smrt še vedno ni v celoti pojasnjena, je ključno poudariti, da so se protestniki borili za svobodo in svoje življenje in niso odgovorni za njegovo smrt«.

Zaradi tega bi se, pravijo, ob »postavitvi takšne plošče zgolj obudila nerešena vprašanja in povzročila dodatne delitve, saj bi namigovala na krivdo protestnikov«, zato je bolje, pa čeprav je to laž, umor mladega Makedonca razglasiti za nesrečno naključje, namesto plošče, posvečene njemu, pa predlagajo spominsko ploščo, posvečeno »pomembnemu dogodku v splitski zgodovini, protestu delavcev in meščanov, ki so se 6. maja 1991 dvignili proti agresiji JLA«.

Menda ne bomo kvarili tako pomembnega zgodovinskega dogodka s spominom na neko nepomembno smrt, namerno prikriti umor. Še posebej, če vemo, kdo je bil pobudnik tega »pomembnega dogodka«. To je bil predsednik Hrvaške, hudodelec Franjo Tuđman, ki se je dan pred tem sešel s predstavniki HDZ in jim v zvezi z zasedenim Kijevom menda rekel: »Lahko bi pred poveljstvo vojaško-pomorskega območja prišli s sto, 200, 5000 ljudmi in od njega zahtevali …« HDZ je nemudoma izpolnila ukaz, zbrala je oboroženo množico, Kijevo je ostalo zasedeno, Saška pa so ustrelili.

Seveda bi moral biti napis na plošči v latinici in cirilici. Cirilici? To bi pomenilo, da bi plošča stala na tistem mestu prav toliko časa, kolikor je krogla potrebovala, da je iz roke enega od »domoljubov« priletela do Saška Gešovskega. Nesmiselna smrt. Nesmiselna in lažna spominska plošča.