Komentar / Vojne in poboti klavniških titanov

Vlado Miheljak

15. 11. 2024  |  Mladina 46  |  Dva leva

»Ole, ole, ole, naj IDF (izraelska vojska, op. a.) zmaga. J**eš Arabce, ole, ole, ole. Zakaj ni šole v Gazi? Ker ni več otrok!«
 — Skandiranje navijačev Maccabija po vrnitvi v Tel Aviv (MMC TVS, 9. 11. 2024)

»Gorje! Še pekel nam zdaj zapira vrata.«
 — Bertold Brecht: Sveta Ivana Klavniška (Založba /*cf, Ljubljana 2018)

Podobe navijaškega divjanja v Amsterdamu ob tekmi med Ajaxom in Maccabijem niso v veselje pristnim ljubiteljem športa. A tako je povsod. Pač, del navijaške folklore. V Angliji gostujoče navijače organizirano pripeljejo in jih iz avtobusov skozi koridor iz jeklene mreže kot zveri v cirkuško manežo spustijo v odrejen in ograjen del stadiona, da se ne bi srečali in pobili z domačimi navijači. Sedmega novembra so prišli iz Tel Aviva v Amsterdam navijači Maccabija, ki so imeli svoj ritual, svoje cilje in motive. Nemudoma so, kot se to za nogometno huliganstvo spodobi, stkali tesno konfliktno partnerstvo z domačimi navijači. Lovili so se okrog stadiona in po mestu, si izmenjevali sovražna gesla, udarce in brce. Pet jih je po navedbi policije poiskalo zdravniško pomoč. Morda je počilo kakšno rebro, bil izbit kakšen zob. A zgodilo se ni nič, kar ne bi sicer spadalo k scenografiji vsakršne pomembnejše nogometne tekme. Kakorkoli je to grozno, primitivno in nerešljivo, so vse vsebine (tudi nacionalizem, rasizem, nasilje) zgolj instrumentalizirane za spektakelsko funkcijo. V primerjavi z vzdušjem na nogometnih ali košarkarskih derbijih med beograjskima mestnima rivaloma Crveno zvezdo in Partizanom ali med atenskim Panathinaikosom in pirejskim Olympiakosom je bilo dogajanje v Amsterdamu nadvse komorno. Denimo, leta 2013 je v Atenah na finalu košarkarskega pokala med obveznim spopadom navijačev zadel navijaški nož tudi Panathinaikosovega košarkarja Michaela Bramosa! Ko so prejšnji četrtek navijači, eni oboroženi z antisemitskimi, drugi s sionističnimi gesli, razgrajali po Amsterdamu, je stran od interesa in očesa javnosti potekal 398. dan vojne v Gazi. In paradoksalno je bilo prav na ta dan objavljeno poročilo urada Združenih narodov za človekove pravice (OHCHR), po katerem je med smrtnimi žrtvami od začetka izraelskih vojaških operacij (13. oktobra lani) do danes na območju Gaze skoraj 70 odstotkov (!) žensk in otrok, pa se nihče ni posebej razburjal zaradi te nenovice. Vojna pač. Izraelska pravica do samoobrambe. So pa širom po Evropi in svetu izrazili soglasno ogorčenje in solidarnost z izraelskim režimom, ki je provokativne navijače poskušal najprej reševati in evakuirati kar z vojaško letalsko misijo (!?). Očitno licemerje in dvojna morala, ki nepopravljivo načenja združeno Evropo.

A licemerje ni nič manjše v odnosu do vojne v Ukrajini, ki bo čez teden upihnila tisočo svečko, odkar se je začela Putinova »specialna operacija«. Hja, hitro po začetku spopadov je bila tudi na ruski strani zmerna pripravljenost mirno dokončati, kar so neuspešno začeli, pa so Ukrajincem razni vojni hujskači – med njimi najbolj glasno Boris Johnson – mirovni dogovor odsvetovali. Pač: »Gremo do konca!« Z drugimi besedami, do zadnjega Ukrajinca. Najbolj tragično pa je, da se je nad vojno solucijo reševanja, poleg političnega razreda, navduševal tudi del civilne družbe. Tudi pri nas. Kot se verjetno spomnite, je najprej skupina intelektualcev in javnih osebnosti (tudi bivša predsednika Kučan in Türk) junija 2022 pozvala h končanju spopadov in k miru, a se je kmalu aktivirala skupina s protipeticijo, ki je agitirala za oboroževanje in vztrajanje v vojni proti »krivičnemu miru«. Najbolj signifikantna za to skupino je bila njena ideološka in vrednotna pestrost. Med podpisniki so bili mnogi izpričani antidemokrati. Tudi ljudje, ki so aktivno sodelovali pri rušenju javne televizije v času Janševega režima; pa taki, ki nasprotujejo izenačevanju pravic glede na spolno usmerjenost in identiteto; in tisti, ki nasprotujejo pravici do svobodnega odločanja o rojstvu otrok … Predvsem pa je med njimi zelo veliko, verjetno večina, takih, ki so tako ali drugače nakazovali, da jim je prostak Trump bližje kot Kamala Harris. In tu se izriše tragikomični paradoks! Ta isti Trump, ki so ga želeli in dobili, si je zamislil sicer malo realno, a nadvse enostavno rešitev: Ukrajinci naj pozabijo na članstvo v Natu; ukrajinski Krim spada v kategorijo tempi passati; Ukrajinci naj sprejmejo zasedena območja Donbasa kot realnost … In če se spomnimo, da je bil leta 2022, kmalu po začetku vojne, na mizi predlog z razumno solucijo odpovedi vstopa v Nato ter visoke stopnje, kulturne in politične avtonomije vzhodnih regij v okviru Ukrajine, je zdajšnje Trumpovo pritiskanje na Ukrajino popoln poraz evropskih vojnih hujskačev. Sprenevedava Evropa sicer Ukrajini še obljublja podporo, »dokler bo to potrebno«, a ker Evropa še nikoli brez Amerike ni znala, zmogla, si upala narediti ničesar, bo ta »dokler« prav hitro potrošen. Več deset tisoč mrtvih in pohabljenih v spopadih in obleganjih, porušena mesta, požgane pokrajine, nepovratno razseljeni milijoni prebivalstva so nepotrebni, a bodo zares tragični šele, ko oziroma če bo po vsem tem času vojaško reševanje v kartelnih dogovorih klavniških titanov kar naenkrat pasé.

Vse skupaj je podobno kot v pred dnevi uprizorjenem Brechtovem delu Sveta Ivana Klavniška, kjer cene mesa ne določajo obzorja realnih pridelovalnih, vzrejnih in proizvodnih prilik, ampak špekulacije, interesi v bitkah in pobotih med klavniškimi titani. A Brecht je dobro vedel, da so tudi vojne ujete v tržno resničnost. Končajo se, ko so vložki v nadaljevanje večji od končanja in miru. Krvave vojne takrat zamenja krvavi mir.

Meso še nikoli ni imelo tako ugodne cene kot danes. Še zlasti človeško meso.