Komentar / Kaj so povedali volivci?

N'toko

22. 11. 2024  |  Mladina 47  |  Žive meje

V dnevih, ki so sledili dolgemu mučnemu spektaklu ameriških volitev, smo morali prevedriti še obdobje povolilnega »analiziranja«. Narekovaje uporabljam, ker v objavah političnih komentatorjev na temo volilnih izidov ni kaj dosti dejanske analize. Tudi tokrat so medijski vplivneži po razglasitvi izidov začeli tolmačiti vzroke za poraz demokratov, čeprav konkreten prerez podatkov še ni bil na razpolago. Toliko bolje, saj pomanjkanje dejanskih informacij vsakemu strokovnjaku omogoča, da izid volitev predstavi kot potrditev svojih vnaprejšnjih prepričanj: »Kamala Harris je izgubila bitko s Trumpom, ker ni upoštevala tistega, kar se meni osebno zdi pomembno!« Socialisti po vsakem porazu liberalcev trdimo, da so ti izgubili, ker so obrnili hrbet delavstvu. Desničarji povedo, da so izgubili, ker so ljudem vsiljevali woke LGBT-agendo. Liberalci jadikujejo, da so bili njihovi kandidati očitno predobri za zarukane rasistične volivce, ki niso vredni njihove vladavine. Vsak tabor tako proizvede točno tisto »objektivno analizo«, ki jo njegovo občinstvo hoče slišati.

Skladno s to tradicijo bi se spodobilo, da na tem mestu oznanim: Kamala Harris je izgubila zaradi podpore Izraelu, zaradi zvestobe Bidnovi politiki in drsenja na desno … vseh zadev, ki so motile mene osebno. In zagotovo bi imel deloma prav. A žal moram ugotoviti tudi, da mi je po vsakem novem krogu opazovanja volitev manj jasno, kaj se na njih dogaja. Pred nekaj meseci, 13. julija 2024, smo vsi poobjavljali slike krvavečega Trumpa, ki je po poskusu atentata dvigal uporno pest v nebo, pri čemer je komentariat prerokoval, da ga zdaj ne more nič več ustaviti. Izkazalo se je, da je bil ta dogodek povsem nepomemben – po atentatu je Trumpova priljubljenost dejansko stagnirala. Samo deset dni kasneje, ko je Joe Biden kandidaturo odstopil Kamali Harris in so glasovi zvezdniških podpornikov preplavili TikTok, so strokovnjaki zamenjali ploščo: demokratska kandidatka je prihodnost Amerike! A tudi ta moment je čez nekaj tednov povsem zbledel, kandidata pa sta v očeh strokovnjakov veljala za popolnoma izenačena, dokler ni na volilni dan Trump odpihnil Kamale Harris s prednostjo, ki je ni predvidel nihče. In ljudje, ki so pred volitvami s tako samozavestjo napovedovali napačne izide, zdaj z enako samozavestjo tolmačijo dejanske.

To sosledje dogodkov je popolnoma noro. Atentat na Trumpa iz nam neznanih razlogov ni premaknil tehtnice, njegova izjava o haitijskih beguncih, ki v Clevelandu žrejo mačke, pa je v obtoku ostala več tednov. Kamala Harris je v oglaševanje vrgla milijardo dolarjev, a ji to ni pomagalo, da ne bi v odločilnih tednih volivci izgubili zanimanja zanjo. S spremembo medijske tehnologije se je očitno spremenila tudi tehnologija volilne propagande: politika je danes zreducirana na to, čemur Američani pravijo »content creation«. Namen tekme ni prepričati volivcev v podporo tej ali oni agendi, ampak ustvariti medijski produkt, ki bo v pravem trenutku rezoniral s pravim številom pasivnih opazovalcev – tako imenovanih neodločenih volivcev. Podobno kot viralni video na TikToku mora podoba kandidata v prvih nekaj sekundah nagovoriti podzavestna občutja gledalcev, da se ti odločijo gledati še naprej, algoritem pa potem nekatere samodejno potiska v ospredje in druge v ozadje. Uspešne kampanje zato ravnajo, kot ravnajo uspešni ustvarjalci vsebin na družbenih omrežjih: vsak dan lansirajo nove variacije istih videov v upanju, da se kateri prebije v dnevni content-feed ljudi, ki politike sicer ne spremljajo.

A tako kot ne moremo iz pesmi, ki je danes na prvem mestu Spotifyeve lestvice, razbrati, kaj si poslušalci mislijo o vojni v Gazi, tega ne moremo razbrati niti z lestvic priljubljenih politikov. Ali zna kdo razložiti, zakaj so Prebilič, Han in Logar na vrhu lestvic priljubljenosti? Zagotovo jih tja niso postavili politični dosežki, ampak naključna serija pojavov v medijih – nekdo je na posnetku deloval simpatično ali zanimivo, drug pa zoprno in zastarelo. Tisti, ki bo deloval simpatično in zanimivo v pravem trenutku pred volitvami, bo naslednji premier. Volilni izid ne bo produkt jasnega vsebinskega spopada, ampak naključni zadetek medijskih algoritmov, kulturni preblisk, ko se podatki o gledanosti ravno v pravem času poravnajo z obrazom kandidata. Mar nismo tako dobili Roberta Goloba in pred njim Marjana Šarca?

Za ljudi, ki resno spremljajo politiko, je to seveda grozljivo. Težko je požreti, da so volitve izvotljen spektakel in da se iz njih ni mogoče naučiti kaj dosti o volji ljudstva. To pa seveda ne pomeni, da ljudje ne izražajo svojih interesov drugače – vsak, ki je preživel minuto na kateremkoli delovnem mestu, se pomudil v čakalnici zdravniške ordinacije ali se sprehodil mimo katerega izmed protivojnih protestov, je lahko slišal, kaj ljudje pričakujejo od ekonomije, zdravstva ali zunanje politike. Ta stališča niso skrivnost, nekatera že desetletja ostajajo nespremenjena, a kljub temu ne najdejo izraza v nobeni politični stranki. Če kaj, volivci z izbiro kandidatov povedo, kako malo pričakujejo od politike … V najboljšem primeru bo ta vir zabavnih vsebin.