Komentar / Borba za čast iliberalcev

Bernard Nežmah

29. 11. 2024  |  Mladina 48  |  Pamflet

Na sojenju Janezu Janši se je pred celjskim sodiščem zbralo tisoč demonstrantov, ki so protestirali proti »krivosodju«, ki da politično preganja vodjo opozicije. Ko so vzklikali - mafija!, se je odzval šef SDS, ki je cinično pribil, da se celo mafija pri svojem delovanju drži pravil.

In potem so se vrstili odmevi, kako je to nedopusten pritisk na sodstvo, iz pravniških vrst pa prišli očitki, da bi obtoženi, četudi bi mu pravosodje kršilo pravice, moral izbrati pravno obliko obrambe.

OK, Janša trdi, da sta sodstvo in tožilstvo izrabljena za njegovo preganjanje, da je sodba vnaprej napisana in da ga s procesi politično demonizirajo. Bi lahko to dokazal na eleganten način v sodni dvorani?

Zadeva Patria mu daje prav. Leta 2014 so ga sredi volilne kampanje obsodili in kmalu še zaprli, kar je nato enoglasno razveljavilo Ustavno sodišče. Pred leti je vložil tožbo zoper sodniško-tožilske akterje procesa, v kateri je napovedal, da bo dokazal, da so vpleteni namenoma kršili zakone in ustavo. Proces bi bil pomenljiv - na dlani bi imeli celoten sodni postopek in rezultat bi potrdil, da je imel prav ali pa bi se izkazalo, da sodniki v iskanju pravice niso opazili, da so mu s sojenjem kršili ustavne pravice. No, to se ni zgodilo, ker je sodišče zavrglo samo idejo, da bi v sodni palači sploh sodili sodnikom.

Ergo, v pravni državi po pravni poti ne moreš dokazati »krivosodja«. Lahko torej le besedno polemiziraš in dokazuješ zlorabe v sodstvu. To seveda lahko počneš tudi v večjem številu na javnih protestih. A zdaj se je oglasila vladajoča koalicija, da je to nedopustno, da je treba ustaviti takšno omalovaževanje sodstva. In kje je tu svoboda govora in združevanja?

Reč ima seveda še predpostavko, da so demonstranti horda, ki ji dirigira SDS. Toda vseeno, kaj mobilizira množico protestnikov? Zgolj politična simpatija? V danem primeru imamo primer, ko tožilci preganjajo nekdanjega lastnika parcele v Trenti, ki da je v dogovoru s kupci predrago prodal svoje posestvo. Levji delež privatizacije državnih podjetij po letu 1990 je tekel v tem duhu. Kupci so jih za drobižek kupovali in po nakupu postali novi milijonarji. Ali pomnimo kakšen primer, ko so tožilci koga preganjali? Nak. A vzemimo raje soroden primer, ko kupec ni plačal manj od vrednosti, temveč je nakup bogato preplačal. Konec prve dekade novega tisočletja, je policijski vrh najel stavbo podjetja RAM-Invest in vanjo preselil znameniti Nacionalni preiskovalni urad (NPU). Raboto so razkrinkali mediji, saj se je izkazalo, da lastnik podjetja Jurij Pogačar z mesečno najemnino dobiva vsoto, s katero plačuje mesečni obrok leasinga za stavbo, obenem pa mu od najemnine vsak mesec kapne še za dobrih deset tisočakov. A posel je bil še bolj vratolomen, saj je NPU že imelo svojo novo stavbo, a se je tedanja policijska ministrica Katarina Kresal s svojo ekipo odločila, da stavba v lasti države ni primerna. Namesto da bi NPU brezplačno zasedal svoje prostore, je vlada raje plačevala sanjske zneske Pogačarju. Posel je na koncu za koruptivni razglasila KPK, negativno poročilo je izreklo Računsko sodišče in čez čas je nova vlada prekinila pogodbo, tožilci pa so čez čas neuspešno preganjali državnega sekretarja, ki je sklenil to škodljivo pogodbo; zadeva je namreč zastarala.

Toda: ali so tožilci kdaj vložili obtožnico zoper lastnika, ki je državi s fantomsko vsoto najemnine praznil državni proračun? Nikoli. Posebnost aktualnega sojenja v Celju je namreč ta, da je Janša prvi, zoper katerega tožilstvo postopa v podobni zadevi. Odmislimo tu praktični moment, da je podjetje, ki je kupilo zloglasno parcelo v Trenti, to kasneje prodalo po višji ceni od nakupne. Da Janši ne sodijo zaradi dejanske finalne izgube nepremičninskega podjetja, ampak zato, ker sodni cenilec meni, da je bil nakup preplačan.

Šef SDS ima poseben status pred sodiščem: tako zadeva Patria kot Trenta sta unikatni v tem, da pravosodje tovrstne zadeve preganja samo takrat, kadar je na obtoženi strani Janša. Temu z evfemizmom rečemo iliberalno pravosodje.

In kdo je odgovoren za ugled sodstva? Množica, ki protestira, ali sodni vrh? Predsednik Vrhovnega sodišča Miodrag Đorđević je posebej glasen, ko terja spoštovanje in ugled sodstva. Nedolgo pred tem je Ustavno sodišče razveljavilo sklep Vrhovnega sodišča v zvezi z etično komisijo, ki je sankcionirala vrhovnega sodnika Jana Zobca zaradi njegove kritike sodnega vrha. Ugotovilo je, da je pravno nedopustno, da sta bivši predsednik Vrhovnega sodišča in njegov namestnik Đorđević začela postopek pred etično komisijo zoper Zobca, potem pa sta odločala o izbiri sodnikov senata, ki bodo o njuni zadevi odločali. Gospod Đorđević, prvi mož med vrhovnimi sodniki, je po soglasnem mnenju ustavnih sodnikov kršil pravico Zobca do nepristranskega sodišča v postopku.

A sodstvo nima ugleda niti pri vladajoči koaliciji. Pred dnevi je Upravno sodišče razsodilo, da je bil prvi mož policije Senad Jušić nezakonito imenovan na svojo funkcijo. Mož, ki poveljuje policistom, ki so čuvaji zakona, je prišel na položaj nezakonito! In reakcija vladajoče Svobode in policijskega ministra Boštjana Poklukarja? Vse je v redu, ni razloga za njegov odstop, sodniki so opozorili samo na procesno napako!??????

Vlada pa je medtem začela obračunavati z institucijami, ki izrekajo kritiko na račun njenih potez. Na mah je Računskemu sodišču odvzela tretjino sredstev in jim primerjalno znižala plače, Državnemu svetu pa za pol milijona skrčila proračunski vir. Iliberalci Svobode, Levice in SD na pohodu