Komentar / Naš Mali

Heni Erceg

29. 11. 2024  |  Mladina 48  |  Hrvaška

»To je plehek pamflet, žaljiv do nacionalnih vrednot, žali čustva hrvaškega naroda, se roga domovinski vojni in prestopa meje sprejemljivega …« »Teatrologi«, ki so zapisali to mnenje, so tudi zahtevali, da se predstava umakne z repertoarja, češ da je »žaljiva in se posmehuje vsemu, kar je Hrvatom sveto, omalovažuje žrtve iz Vukovarja, zasmehuje Gospo iz Međugorja in je uporabljena kot platforma za neprikrito jugonostalgijo in agitacijo za propadlo državo«. Za božjo voljo, sredi Splita smo doživeli teroristični napad, in to v nacionalnem gledališču med vnaprej razprodano predstavo Robi K./Rdeča kapica je mrtva, ki je nastala po kultnih kolumnah Viktorja Ivančića, režiral pa jo je srbski režiser Kokan Mladenović. Večni devetletnik Robi K. je s svojo razredno ekipico in blebetanjem o vojni, zločinih, veri, narodu … popolnoma in v celoti razpizdil proustaško Domovinsko gibanje, katerega pripadniki so del oblasti in cerberji »hrvaških svetinj«.

Res jim ni lahko, zdi se, da se je Splitu popolnoma odpeljalo, saj je vzporedno z »neprikrito jugonostalgijo« v HNK v sosednji stavbi potekal koncert Radeta Šerbedžije, nekoliko stran je pred polno dvorano prepeval Bajaga, v kratkem pa v mesto prihaja Dubioza Kolektiv. Pa kaj še, mater ti, se domovinci zgražajo zaradi invazije Srbov in notranjih sovražnikov. Zato branijo, za zdaj samo z močjo v prejšnjem odstavku navedenih imbecilnih sporočil, hrvaško suverenost, a le pred kulturnimi prireditvami, ko pa srbski mafijec, povezan z domačim organiziranim kriminalom in oblastnim vrhom, brezpravnim državljanom trga od ust velikanske zneske, so tiho kot miške. Gre za človeka, ki so ga nedavno aretirali, ker je z odločilno pomočjo ministra za zdravje bolnišnicam prodajal dvakrat dražje naprave kot drugi ponudniki. S tem si je skupina, v kateri so sami direktorji bolnišnic in ugledni zdravniki, nagrabila še in še denarja, afera pa je izbruhnila, ko so evropski tožilci ugotovili, da je samo KBC Split zavrnil ponujeno podkupnino sto tisoč evrov za stroj, slabši od tistega, ki ga je bolnišnica sicer nameravala kupiti. Vodstvo splitske bolnišnice je tako podstavilo nogo Malemu, kot je ta kriminalna združba omalovažujoče imenovala ministra za zdravje, ki je po vsaki dobavi naprave od srbskega mafijca dobil, tako se zdi, po 25 tisoč evrov. In ko so začeli naš Mali, ugledni nevrokirurgi in člani najbolj znane mafijske družine na Hrvaškem polniti zaporske celice, je premier Plenković javnosti zaupal, da je zgrožen, presenečen in užaljen in da res ne more vedeti, kaj delajo njegovi ministri, čeprav je imel zajetno krajo državnega denarja in sredstev iz evropskih skladov tik pred nosom, zanjo pa je bil odgovoren minister, na katerega je prisegal, kot bi bil njegova lastna kri.

Tudi Domovinsko gibanje ni niti pisnilo, saj kraji ogromnih sredstev, namenjenih zdravstvu, ki je potekala s sodelovanjem državnega vrha in srbsko-hrvaške mafije, ni mogoče pripisati »žaljenja nacionalnih svetinj in čustev državljanov«, kot ga lahko gledališki predstavi. Ko se minister, pristojen za najbolj ogrožen resor v državi, spusti na samo blatno dno in puli denar državljanom, ki lahko o hitri zdravniški obravnavi samo sanjajo in katerih zdravje je nenehno ogroženo, saj morajo na preglede čakati po več kot leto dni, to ni »omalovaževanje žrtev iz Vukovarja«. Dolge čakalne dobe so si kakopak izmislili, da bi državljane zrinili v zasebne, drage klinike, tiste, v katerih delajo zdravniki iz javnih bolnišnic, ali pa so, tako kot ti, ki so jih pravkar pozaprli, celo lastniki po več takšnih klinik, dobro preskrbljenih z državnim denarjem, za katerega izplačevanje redno skrbi hadezejevska oblast. Na čelu s premierom, ki »ne ve«, kaj delajo ministri, čeprav jih je sam imenoval in se menjajo kot po tekočem traku, potem ko jih zasačijo pri manjši ali večji korupciji. Vse do ministra za zdravje s tajnim imenom Mali, kakor je razkrila korespondenca med pripadniki hrvaško-srbskega organiziranega kriminala. No, premier se je, čeprav »užaloščen in zgrožen«, pri odpravljanju škode hitro znašel in je ob pomoči svojega tovariša, »neodvisnega« glavnega državnega tožilca, sicer naklonjenega miljeju kriminalcev, proces izpulil iz rok evropskih tožilcev in ga prepustil domačim, ti pa bodo – je o tem sploh mogoče podvomiti? – to ostudno afero z že znanimi pravosodnimi zvijačami razvodenili in zmanjševali njen pomen, dokler – tipično – ne bo pozabljena. Poleg tega je aktiviral sporni zakon, po katerem se kaznujejo vsi, tudi novinarji, ki objavijo kočljivo vsebino pogovorov med kriminalci, zbrano s preiskovalnim postopkom.

Vili Beroš, naš Mali, minister za zdravje, je imel približno 5000 evrov plače, a očitno je bilo to zanj premalo. Tako je kot izkušen pohlepnež iz tolpe HDZ, ki že 30 let ropa Hrvaško, podrgnil po samem moralnem dnu, se povezal z mafijo in kradel denar uničenemu zdravstvu, čeprav zajec vendarle ne tiči v tem grmu. Najdemo ga v samem vrhu oblasti. Ta zajec je oholi premier, ki vsaj po poveljniški odgovornosti odgovarja tudi za ta najnovejša kazniva dejanja.

Kaj pa Hrvati? Bodo, približno 600 tisoč jih je, ostali zvesti volivci kriminalcev, ki vodijo državo? Bodo, bodo, veliki vodja jim je vsem našel dobro službo, da so se lepo ugnezdili, in jih s tem zavezal k poslušnosti. Zato so vsi neposredno udeleženi v tej gotovo ne zadnji gnusni aferi HDZ. Ki celo ustrezneje od malega Robija K. ponazarja, kaj pomeni »prestopati meje sprejemljivega«. 5