Vlado Miheljak

20. 12. 2024  |  Mladina 51  |  Dva leva

Komentar / Geneza neke patologije

(Hofer ali Lidl?)

Ko so »Janševi specialci«, tj. pripadniki specialne brigade MORiS in VOMO, pred tridesetimi leti (20. 3. 1994) v Depali vasi butali v obcestno hruško in aretirali domnevnega tajnega sodelavca policije Smolnikarja, je Janša prvič prestopil rubikon, ki deli pravni red demokratične države od praks t. i. defektne demokracije. Karkoli že je počel Smolnikar in kakorkoli je bil povezan s policijo, je bil v razmerju do vojske in njenih varnostnih organov in služb civilist. In pika. Zato takšna intervencija v vsakem primeru pomeni poseg vojske v civilno sfero. Še več in še huje: specialci so pred Janševo odstavitvijo in po njej preigravali čisto prave pučistične ideje. Glej o tem: https://www.mladina.si/92437/desant-na-ministrstvo/. Kar je Janša (27. 11. 1999) v sicer zelo »kliničnem intervjuju« v Delu tudi sam potrdil: »In leta 1994, ko so me odstavljali, je bilo mnogo predlogov, naj na to odstavitev ne pristanemo. Jaz bi to lahko naredil. Pa nisem.« In ne samo to. Takrat je posredno trasiral prepoznavno in uspešno metodo spopadanja s pravnim redom demokratične države. Tudi primer depalovaške hruške je kajpak zastaral. Drugi primer, ki je do obisti razgalil politični in psihološki profil Janše, je bila zapora Ljubljane ob proslavi dneva državnosti (24. junija 2020), takšna, da še varnostni ukrepi na srečanju skupine G7 bolj spominjajo na varovanje kakšne vaške gasilske veselice. Na dan večerne proslave so že ob 14.00 začeli zapirati širše središče mesta, omejevati gibanje. Celo nabrežja Ljubljanice! Kdor je to videl, doživel, nima več nobene iluzije. To ni bilo pretiravanje, to je bila norost človeka slabih namer. In te namere je demonstriral tudi pred dnevi pred celjskim sodiščem.

Opisane in premnoge izpuščene epizode beležijo genezo neke politične patologije. Problem pa je, ker je med politično patologijo in psihopatologijo pogosto zelo tanka, če sploh kaka meja. In neredko prva patologija prehaja v drugo. Že omenjeni intervju iz leta 1999 je to nazorno nakazal. Prav v adventnem času se vselej spomnim trenutka, ko sem prvič zares podvomil o Janševi razsodnosti. Namreč ob kulturnobojniški delitvi Slovenije na častilce Dedka Mraza in častilce Božička je decembra 1997 smrtno resno bleknil: »Dedek Mraz je namišljena kategorija, ostanek boljševizma in nadaljevanje vladavine kontinuitete.« Če ne prej, je bilo takrat jasno, da je tudi v njegovi glavi, ne le v sferi politične motivacije, nekaj hudo narobe. Si predstavljate, nekdo, ki naskakuje oblast, brani realni zgodovinski lik Božička ali kaj pred boljševiškim konstruktom Dedka Mraza (!?).

Kje je, kaj je, kdo je alternativa? Kdor meni, da se lahko oblikuje znotraj desnega bloka, je v popolni zmoti. V ponedeljkovem intervjuju s predsednikom vlade in potem opozicijo (seveda Janše ni bilo) je Tonin spet potrdil, da je politično indolenten. Na dvakrat ponovljeno vprašanje, ali še drži neko zgodnejše pobalinsko pridušanje, da NSi ne bi šla v koalicijo, ki bi jo vodil Janša, nismo slišali odgovora. Sedaj je očitno dojel, da ni dilema, ali iti ali ne iti v koalicijo z Janšo, ampak ali ga bo ta v koalicijo povabil. In tudi Logar je očitno pokuril svojo enigmatično kodo. Najnovejše ankete to že potrjujejo in ga počasi usmerjajo v smeri političnega smetišča.

No, zares problem pa je, da je popolnoma izpraznjen tudi levoliberalni blok. Triumfalna zmaga Svobode na bianco menico bo, kot kaže, imela vzvratni učinek. Janša ima, to smo že ničkolikokrat ugotavljali, zvesto, a hkrati limitirano volilno telo in z njim ne more zmagati. Lahko pa levoliberalni blok porazi samega sebe. Vodilna levoliberalna stranka nima interne kritične javnosti in intelektualnega zaledja. Odziv na zagate je zato pričakovan in skrb zbujajoč. Namreč, verniki Svobode sporočajo, da Goloba, kljub vsem njegovim bizarnostim, ne bi smeli kritizirati, ker to vodi Janšo nazaj na oblast. Pač, da so kritiki Goloba, prosto po Stalinu, »objektivno v službi Janše«. Če pristanemo na to logiko, smo že vnaprej utrpeli tisto, proti čemur se v spopadu z Janšo borimo.

No, v nasprotju z Golobom, ki pravi, da je optimist – sam dodajam: patološki optimist –, sem sam politični pesimist. Na političnem prizorišču imamo sicer še vedno izbiro, ne pa tudi alternative. Podobno, kot je bilo na zadnjih volitvah v Ameriki. Kamala Harris ni bila enaka kot Donald Trump. In Golob ni enak kot Janša. A alternative ni ponudila Kamala Harris in je ne ponuja Golob. Je kot izbira med Lidlom in Hoferjem: lahko izberete blagovno znamko, ne pa tudi različne vsebine. Alternativa pomeni ponudbo, v kateri med dvema možnostma ena izključuje in po možnosti presega drugo.