Komentar / Novoletna zaobljuba

Vlado Miheljak

3. 1. 2025  |  Mladina 1  |  Dva leva

»Ne verjemite tistim, ki nenehno govorijo resnico.«
— Elias Canetti, literat in Nobelov nagrajenec bolgarsko-judovskih korenin

Dobro si jih oglejte. Namreč, poslance in poslanke. Predstavnike ljudstva. Ne da bi preveč karikirali in pretiravali, lahko rečemo, da je med izbranci dejansko srhljivo veliko bebcev, ki ponosno razkazujejo svojo zmerno bistrost, psihopatov, ki brez sramu razgaljajo svojo nrav, malih in velikih lopovov, ki svoja zlodela prodajajo kot čednost, in nesporna ustavna večina bleferjev. Kar je seveda grozno. A še bolj grozno je, da na parlamentarni parket niso pridrsali pomotoma, ampak jih je kot legitimne predstavnike ljudstva izvolilo to ljudstvo. Sestav je kljub vsej odvratnosti in odbojnosti, ki ju občutimo ob pogledu na skupinski portret državnega zbora, zgolj odsev, zrcalna slika dežele in njenih državljanov. Tistih aktivnih, ki gredo volit. Pa tudi tistih, ki ne gredo in prepustijo drugim, da jim takšne kreature izvolijo za legitimne predstavnike. Janša se sicer lahko slepi in tolaži, da so vsakokratne volitve ukradene, da je tudi država ukradena. Neumnost. Volitve zagotovo niso ukradene. Ne tiste, na katerih je zmagal, ne vse druge, na katerih je serijsko izgubljal. Tudi države nam niso ukradli, ampak obratno, državo smo si podtaknili. In zdaj počasi dozoreva spoznanje, da ne vemo, kaj z njo početi; kako jo misliti.

A tako je povsod, kjer raven aspiracij ni izenačena z ravnijo realizacije. In tako je skoraj vedno, ko se zgodijo veliki zgodovinski obrati. Poglejte Srbijo. Od leta 1986 (ko je Slobodan Milošević prevzel krmilo srbske partije) je nenehno v vojni. S sovražniki in predvsem in še pogosteje sama s sabo. Vsak, vsaj malo razsoden človek je od tega utrujen, izčrpan, deprimiran. Ljudje od časa do časa še gredo množično na ulice, a dejansko ni zadostne moči in volje, da bi se kaj zares spremenilo. Pa ne radikalno spremenilo, ampak spremenilo stran od radikalnosti. Spremenilo, premaknilo v dolgočasno normalnost. No, če se slovenski slehernik primerja s srbskim, se mu za hip zazdi, da je pri nas bistveno bolje. A to zadovoljstvo ne traja dolgo. Stanje duha neke države je nemogoče ocenjevati s primerjavo in v tem iskati tolažbo. Nobena primerjava nas ne more na dolgi rok pomiriti in nikamor ne moremo pobegniti iz ujetosti v svoj svet in svoja merila.

Pač, vsaka dežela, vsako ljudstvo in tudi vsaka norost, skupinska ali individualna, je sama sebi merilo. Ker je ta čas vsem drugim, v absolutni primerjavi, boljše kot civilnim prebivalcem, ženskam, otrokom Gaze, ki je podoba pekla na zemlji, to še ne pomeni, da je drugim dobro. Predstavljajte si prebivalce, še zlasti ženske, v Iranu. Ko je pred dobrima dvema letoma na ulicah Teherana in drugih iranskih mest potekala veličastna revolucija, ki so jo zagnale in vodile ženske po smrti Mahse Amini, ki jo je aretirala in pokončala moralna policija, ker ni pravilno nosila hidžaba, se je zdelo, da se bo fundamentalni teistični režim zlomil. Upor je trajal tedne in mesece, dokler se ga v svobodnem svetu niso naveličali, pozabili nanj, jih pustili na cedilu, ker se je pozornost preusmerila na Ukrajino. Iranski režim pa je s protestnicami stran od oči svetovne javnosti krvavo obračunal. In ko se je na začetku novembra 2024 zaradi nadlegovanja paravojaške milice Basidž protestno slekla do spodnjega perila neka neznana študentka in se taka sprehajala pred stopniščem teheranske Univerze Azad, je to komaj še za dan, dva pritegnilo pozornost medijev »svobodnega sveta«. Samo ugibamo lahko, kaj se ji je zgodilo.

Nič kaj lažje ni v Rusiji. Res je, Putin je samodržec, ki se je zapletel v vojno. A ta ni enodimenzionalna, črno-bela vojna. Tudi če ne bi bilo Putina, bi se nekdo moral spoprijeti s položajem ruske države po razpadu Sovjetske zveze, potem ko so z lažnimi obljubami grdo »nategnili« Gorbačova, in zlasti s položajem pripadnikov ruske manjšine, ki so po razpadu padli v nemilost novih sosednjih držav. A Zahod se s Putinovo vojno spopada tako, da je z izolacijo kaznoval rusko kritično javnost, umetnike, kulturnike, znanstvenike ... ki so že tako in tako žrtve režima. In s tem »Zahod« pripomore k utrjevanju Putinove oblasti. Toda najhuje je, ker se zdi, da takšen odnos ni napaka, ampak zavestna odločitev, da bi vojno čim bolj podaljšali. Tako tudi zavestna odločitev združene Evrope, ki je menda svetilnik sodobne demokracije. Danes zunanjo politiko Unije vodijo ščuvaška Ursula von der Leyen, predsodkov polna Kaja Kallas in Marta Kos, ki bolj malo ve o deželah kandidatkah za vstop v EU. Verjetno so gospe že dale penino v hladilnik, da bodo februarja nazdravile tretji obletnici začetka vojne, ki ji ni videti konca.

In tudi če ne bi bilo aktualnega genocida v Gazi, ki je do konca razgalil vse licemerje politike, ni nobenega razloga za optimizem. Ne doma ne v svetu. Zato sem ob izteku grdega leta 2024 napravil zaobljubo za verjetno še grše leto 2025. Ne, ne bom vsako jutro in vsak večer zmolil treh očenašev in petih zdravamarij, ne bom zgodaj vstajal, redno telovadil, anankastično sortiral odpadkov ..., bom pa (in to dosledno!) nehal deliti odpustke po merilu vaši – naši. Vsakemu političnemu pizdunu, ki kakorkoli odloča o usodi države in sveta, bom povedal, kar mu gre. To najbrž ne bo ničesar spremenilo. Bo pa vsaj odleglo.