Komentar / Stari dolgovi

Bernard Nežmah

3. 1. 2025  |  Mladina 1  |  Pamflet

Iz zadnjega intervjuja predsednica DZ Urške Klakočar Zupančič za časnik Delo je v povzetkih drugih medijev odzvanjal stavek: pričakujem, da se bomo po samorefleksiji v stranki Svobode konsolidirali, in da bomo tisti nosilci, ki smo bili v na začetku v prvih vrstah, znova stopili v ospredje. Političarka, ki je vseskozi v ospredju medijske pozornosti, tu potarna, da ima v stranki status drugorazredne, in da računa, da pride zopet med prvorazredne. Pravi torej, da stranko vodijo napačni ljudje, saj da so njeni izvorni protagonisti odrinjeni. Nenavadno, doslej je bilo videti, da stranko vodi Robert Golob in da je on odločal o mestu posameznikov v strankarski in državnih hierarhijah. Gospa ob koncu polemizira s kadrovsko politiko svojega vodje, medtem ko v prvi tretjini intervjuja nastopa kot najbolj zvesti advokat premiera, ki odločna zavrača vse poante kritičnih vprašanj na njegov račun. Ne prvo ali drugorazredna, marveč shizofrena drža. Je pa prva med poslanci izrekla tudi stavek, ki je ostal neopažen. Razkrila je, da se vlada loteva poprave krivic iz preteklosti, med drugim tudi materialne odškodnine ljudem iz obdobja II. svetovne vojne; njihova škoda še ni izplačana, ker se Slovenija z Nemčijo še ni dogovorila o poplačilu vojne premoženjske škode.

Relevantna tema o odškodnini žrtvam nacistične okupacije. Toda o tej temi sta se pred pol stoletja že dogovorila nemški kancler Willy Brandt in jugoslovanski predsednik Tito. Pred tem je zahodnonemška vlada dvanajstim zahodnoevropskim državam plačala 972 milijonov in Izraelu 3,2 milijardi nemških mark. Na vrsti je bila torej Jugoslavija. In kako sta državnika rešila to vprašanje? »Ko sta se Brandt in Tito na zaključnem kosilu na Brionih ob ostrižih, istrskem pršutu, jagnječjih stegnih, srninem hrbtu in morskih sadežih v pogovoru na štiri oči poglobila v vse mogoče svetovne probleme, je bilo vprašanje vojne odškodnine dokončno rešeno.« Tako nemška zgodovinarka Marie-Janine Calic v knjigi »Tito - večni partizan«, ki je izšla poleti pri MK. To je resda le metaforični opis njunega intimnega drugovanja, v katerem je Brandt Titu predlagal, da mu nemška vlada nakaže milijardo, ampak tako, da te vsote ne bi poimenovali kot izplačilo vojne odškodnine. Ob tem mu je namreč potožil, da bi ga ob taki formulaciji opozicija v parlamentu zrušila. In kako se je glasila vojna odškodnina? - Posojilo ene milijarde nemških mark, ki so jo v sporazumu oblikovali tako, da je denar šel za nakupe nemške industrijske opreme in za skupne gospodarske projekte v Jugoslaviji. Tito je torej namesto vojne odškodnine dobil kredit, ki ga je morala Jugoslavija odplačevati. Je kulinarični in pivski tovariš Brandt debelo prelisičil prebrisanega partizanskega komandanta? Nemška stran je znala na široko laskati jugoslovanskemu voditelju. Tednik Spiegel je v času njegovega obiska v Nemčiji 1974 izpostavil, da Tito, ki že ob pol deseti zjutraj popije prvi viski in pokadi v povprečju eno in pol havanke na uro, do večera ne kaže znakov utrujenosti, gostitelj in novi kancler Helmut Schmidt pa mu je izrekel dobrodošlico: »Ne bi se rad prilizoval predsedniku, ampak prepričan sem, da je on med živečimi daleč najbolj uspešen državnik.« Tito, ki je v letih 1971-1972 odstavil liberalno strujo komunističnih voditeljev Slovenije, Srbije in Hrvaške Staneta Kavčiča, Marka Nikezića in Savko Dabčević-Kučar, je v naslednjih letih gospodarske recesije krvavo potreboval tuje kredite in tako zadovoljno prišel do sanjske milijarde, ki je končala v industriji. Na družine padlih partizanov, vojne invalide in druge žrtve nacističnega terorja pa je pozabil. Preprosto - Tito je izigral žrtve nacizma, ne da bi mu v kdo kdaj očital. Nasprotno, ta sporazum je bil v jugoslovanskem tisku zelo opevan, časopisi so med drugimi zabeležili besede kanclerja Schmidta, ki je povedal, da ga je Tito povabil na obisk, kar je on z veseljem sprejel. In kako se je kazalo novo tovarištvo? Kancler, ki se je leta 1974 veselil, da obišče Tita, ni prišel v Jugoslavijo naslednje leto, tudi leto po tem ne, v Beograd je prišel na obisk k Titu šele maja 1980 - na njegov pogreb!

Petdeset let kasneje premier Golob načrtuje, da od nemške vlade izterja vojno odškodnino. Ko ga bo nemški kancler odpravil, da je stvar s sporazumom Tito-Brandt/Schmidt ad acta, bo mar protestiral, da je Tito mimo volje državljanov zlorabil svojo predsedniško funkcijo, da torej žrtvam odškodnine niso bile nikoli izplačane?

Najboljši slovenski nogometaš vseh časov Branko Oblak je v nedavnem intervjuju razkril okoliščine svojega sanjskega prestopa iz Hajduka v nemški Schalke sredi sedemdesetih let. Po takratni jugoslovanski zakonodaji je lahko športnik odšel v tujino šele po dopolnjenem 28. letu, zanj pa je posredoval partijski veljak Stane Dolanc, ki je Tita prepričal, da mu je dovolil prestop že poprej.

In imamo navdušenje nad toplo gesto dveh komunističnih herojev, ki sta nonšalantno prakticirala kršenje zakonov in vladala s korupcijo.

Pred letom in pol je završalo med okoljevarstveniki, ko je župan Hoč Marko Soršak dobil evropska sredstva iz sredstev za okrevanje in razvoj za to, da bi dal posekati 200 lip v stoletnem drevoredu v Pivolah. A tokrat se je dogodilo čudo. Po seriji argumentiranih pritožb borcev za drevored je ministrstvo za gospodarstvo le ustavilo ta absurdni projekt, saj je sklenilo, da posek ne more biti financiran kot zeleni projekt. V Ljubljani župan Zoran Janković načrtuje obglavitev grajskega griča s posekom več kot 200 dreves, a te nakane nobeno ministrstvo ne ustavi.