Komentar / Trumpetengold

Vlado Miheljak

24. 1. 2025  |  Mladina 4  |  Dva leva

»Bog živi Donalda Trumpa in njegovo družino! Bog živi ZDA! Bog živi prijateljstvo ZDA in Slovenije!«
— Branko Grims napeljuje Boga, da naj blagoslovi grešnike in grešne dežele (Omrežje X, 17. 1. 2025)

»Tisti, ki želijo ustaviti našo stvar, so mi poskušali vzeti svobodo in celo življenje … Takrat sem čutil – in danes verjamem še bolj –, da je bilo moje življenje rešeno z razlogom. Bog me je rešil, da bi Ameriko spet naredil veliko.«
»Od danes naprej bo uradna politika ZDA, da obstajata samo dva spola, moški in ženski. Prekinil bom politiko, ki poskuša raso in spol vnašati v vse vidike javnega in zasebnega življenja.«
»Nismo ga (Panamskega prekopa, op. a.) dali Kitajski. Dali smo ga Panami. In vzeli ga bomo nazaj.«
»Tujim državam bomo naložili carine in davke, da bomo obogatili naše državljane.«
— Zlati izbor iz Trumpovega inavguracijskega nagovora (TVS, 20. 1. 2025)

Seveda si bomo Trumpovo inavguracijo dobro zapomnili. Po gestah in besedah. Gotovo ne bo šlo v pozabo Muskovo psihopatsko skakanje po odru dvorane Capital One v Washingtonu, kjer so se nagnetli izbrani volivci in tuji (tudi naši) gostje nižjih rangov. Zaključil ga je z zanesenim nacističnim stegovanjem desnice. Kot da bi namenil poklon zmagovalcu in zmagi: »Heil Donald! Sieg Heil!« A vsebina Trumpovega nastopa je vseeno zasenčila Muskovo sprevrženo pantomimo. Za uvod je Trump na inavguraciji napovedal bližnjico v zlato dobo. Vsekakor bo Amerika v Trumpovi eri bleščeča, čeprav ne ravno žlahtna. Ko sta blišč in odsev neavtentična, plehka, ničvredna, to poimenujemo v razvezanem jeziku kot trompetengold. No, samo črko zamenjamo, pa smo zadeli srčiko ameriške nove zlate dobe: Trumpetengold. Vzorec te estetike lahko vidite, če poguglate Trumpova domovanja, s katerimi se ne more primerjati niti kič domovanj mafijskih šefov.

Ampak paradoks! V Trumpovem inavguracijskem govoru nismo slišali nič novega. Nič, česar ne bi že poznali, a vseeno je presenetil in šokiral kot še nikoli. Namreč, eno je volilna kampanja, drugo pa zgoščeno izrekanje in ponavljanje radikalnih predvolilnih obljub in groženj potem, ko je že prisegel in formalno prevzel mandat. Očitno se bo Trumpova juha servirala bolj vroča, kot se je skuhala. In v akcijskem središču njegovega političnega programa je, kot je rekel, revolucija zdrave pameti (»revolution of common sense«). Po Hansu Westmeyerju je za zdrav razum značilna predvsem visoka toleranca do dejstvene netočnosti in pojmovne nenatančnosti. In navsezadnje, zdrav ljudski razum ni nič kaj zdrav. Prosto po Heglu je način mišljenja nekega časa in zajema vse predsodke tega istega časa. Vsekakor pa je napovedana intenzivnost taka, da jo je Trump upravičeno poimenoval revolucija.

Dolgo sem bil prepričan, da ob evidentni odsotnosti demokratičnega talenta Amerika vseeno ne more zdrsniti v neko obliko fašizma, ker je preveč individualizirana, da bi kritično maso ljudi spravil v enotno gibanje. Danes nisem več prepričan, da je res tako.

A če se je bilo doslej nujno ukvarjati s prostakom Trumpom kot grožnjo politični kulturi, omiki in (brez pretiravanj) tudi demokraciji, se je sedaj treba začeti ukvarjati s tistimi, ki so vzpon Trumpa omogočili z neodločnostjo, brezbrižnostjo, premajhno zavzetostjo. V Ameriki so ključni krivci Demokrati, ki so odpovedali na celi črti. Provincialnih primitivcev iz prispodobe slehernika ameriškega srednjega zahoda je toliko, kot jih je bilo vedno. Zakaj so preglasili urbano, civilizirano Ameriko, bi morali vedeti Demokrati. Če ne vedo, zakaj, je še toliko slabše. Slabše za Ameriko. In posledično slabše za svet.

A mi se moramo ukvarjati z evropskimi in zlasti slovenskimi politiki in mnenjskimi vplivneži. Kljub vsej odvratnosti, ki jo je inavguracija sproducirala, sta bili v naših medijih prisotni provincialna navdušenost in očaranost nad prvo damo, njenim »outfitom«, nad prvim zetom, nad njegovim vnukom … V resnici so vsi omenjeni del paketa istega Trumpovega primitivnega sveta.

Trumpovi Ameriki seveda ni treba »napovedati vojne«. A ponižnost, s katero naši politiki iščejo novo priložnost pri dovčerajšnjem nevarnem in prostaškem predsedniškem kandidatu, je neokusna in nevarna. Prav bi bilo, da bi mediji in novinarji končno vprašali Goloba, ki je pred volitvami podpiral Kamalo Harris, kaj je z njegovo stanovitnostjo. Kako se je lahko zgodil takšen obrat po samo polminutnem živem srečanju? Saj se spomnite, kako je po Parizu razlagal, da je njegova predstava po neposrednem kontaktu s Trumpom precej drugačna, kot jo je o njem imel prej na podlagi medijskih poročil. Bo kdo iz medijev upal postaviti samoumevno vprašanje, kaj so torej naredili narobe, da je imel Golob o Trumpu napačno predstavo. Napačno o čem? O Trumpovih upravičenih ozemeljskih pretenzijah? O upravičenosti izstopa ZDA iz pariškega podnebnega sporazuma? O upravičenosti izstopa ZDA iz Svetovne zdravstvene organizacije (WHO)? O upravičenosti novega ameriškega protekcionizma, kot ga sodobni svet še ni videl? O upravičenosti enačenja migrantov s kriminalci? O upravičenosti množične pomilostitve pravih kriminalcev in napovedanem preganjanju tistih, ki so jih sankcionirali?