Uvodnik / Kako izgubiti volitve?
Včasih je treba začeti z zgledom. Ta zgled je danska premierka Mette Frederiksen. Danska res ni država, ki bi se lahko nadejala, da se bo zaradi politike in uperjenega prsta nekega pobesnelega avtokrata nenadoma znašla v soju žarometov svetovne javnosti – pa se ji je zgodilo ravno to. Za kar se je zdelo, da je del predvolilnega šova, je dan po inavguraciji ameriškega predsednika Donalda Trumpa postalo resna tema.
A še tudi po inavguraciji se je mirnim Dancem in Grenlandcem zdelo, da gre bolj za šov, mačistično napihovanje blodnega ameriškega predsednika. Kljub temu so vse skupaj sprejemali z nelagodjem. Ne samo zaradi Trumpa. Kot skoraj vsaka država ima namreč tudi Danska kar nekaj neporavnanih računov s preteklostjo in sedanjostjo. Najprej je tu druga svetovna vojna in kolaboriranje z nacisti. To je za Dance zelo neprijetna tema. A druga je še bolj: seveda je to Grenlandija. Danska ima za sabo kar nekaj rasističnih potez do avtohtonega prebivalstva, ki jih nikoli ne bi pripisali tej čudoviti naciji. Med njimi so tudi odvzemi otrok in poskusi vplivanja na rojevanje staroselskih prebivalk. Tudi za Dansko je Grenlandija izjemno pomembna zaradi surovin in prav zato že slabih 50 let z različnimi manevri preprečuje osamosvojitev, čeprav se je že leta 1979 za samostojnost izreklo 70 odstotkov Grenlandcev. Inuiti so izjemno odločen narod. Tako so na primer že leta 1985 – ker so avtonomni – izstopili iz Evropske unije, zaradi notranje ureditve Danske pa seveda del evropske zakonodaje velja tudi na največjem otoku na svetu. A zadeve so še bolj zapletene. Dejansko je namreč suverenka grenlandske države danska kraljica Margareta II.
Seveda pa zdaj, ko zaradi Trumpa nenadoma vse to vemo, na Dansko ne gre kazati kot na črno ovco v Evropi. Ni edina država, ki ima kolonialno preteklost in sedanjost. Največ aktivnih kolonij med evropskimi državami ima Francija, zibelka evropske demokracije. Danska prav tako ni edina država z grdimi madeži, ko gre za ravnanje z drugimi narodi na svojem ozemlju. Mednje spada tudi Slovenija, ki je – ne pozabimo tega zdaj, ko v Ameriki ravno potekajo množične deportacije Mehičanov – iz registra prebivalstva v času Peterletove vlade izbrisala več kot 25.671 prebivalcev nekdanje Jugoslavije. Ker število v današnjih okvirih morda ne deluje tako dramatično, naj ga kar prestavimo v Ameriko, šele tako dobi pravo razsežnost: če bi Trumpova administracija v prihodnjih mesecih deportirala enak delež prebivalstva, kot smo ga v Sloveniji izbrisali, bi šlo za več kot 4,2 milijona ljudi.
Konec prejšnjega tedna je dansko premierko Mette Frederiksen poklical Donald Trump in zahteval, naj mu prepusti Grenlandijo. Bil je izredno togoten. Kaj točno je govoril, seveda nismo izvedeli. In kako se je odzvala Mette Frederiksen? Ni veliko govorila o tem, ni želela razkrivati podrobnosti, javnost je neuradno obvestila o »neprijetnem klicu«. Sledile pa so izjemno premišljene poteze – in za preostali svet tudi zelo nenavadne. Zlasti prva: ker je bilo prvo, kar je naredila, večerja. Da, na večerjo je v nedeljo zvečer – v svoje lastno stanovanje – povabila finskega premiera Petterija Orpa, norveškega premiera Jonasa Gahra Støreja in švedskega premiera Ulfa Kristerssona. Fotografijo te večerje je objavila na facebooku. Četverica z Mette Frederiksen vred na fotografiji sedi za najbolj običajno in preprosto mizo v lepi, a skromni jedilnici in – pač je. Mirno in spokojno, Orpo ravno jemlje kruh iz košarice, Mette Frederiksen odpira stekleničko s tonikom – in to je glavno sporočilo. Pod objavo je zapisala: »Dragi vsi. Povzetek statusa: nocoj so pri meni na večerji nordijski kolegi iz Finske, Norveške in Švedske, pred tem smo imeli sestanek vlade. V nordijskih državah smo vedno stali drug drugemu ob strani. In z novo in bolj nepredvidljivo resničnostjo, s katero imamo opraviti, so dobra in tesna zavezništva ter prijateljstva postala še pomembnejša. Na današnjem srečanju smo razpravljali o našem regionalnem sodelovanju na področju obrambe in varnosti. Razmere so resne. Ne dvomim, da bosta obramba in varnost imeli še naprej pomembno vlogo na Danskem, v nordijskih državah in v preostali Evropi. Od več ljudi – tudi od številnih med vami, ki mi pišete – slišim, da se zaradi nastalega položaja počutite ogroženi. To zelo dobro razumem. Ne smemo pozabiti, da Danska ni sama. Imamo več tesnih zaveznikov, ki imajo enake vrednote kot mi. In živimo na celini, za katero se trudimo, da bi jo naredili še močnejšo. To je pomembna naloga za vlado in zame kot predsednico vlade. Enako velja za našo vojsko. Jutri odhajam na Poljsko ob 80. obletnici osvoboditve Auschwitza. Res lep nedeljski večer vsem.«
Seveda je Mette Frederiksen vedela, zakaj je omenila Auschwitz. Vsi smo razumeli. Od tam je odpotovala v Berlin, Pariz in Bruselj, hkrati pa napovedala, da bo Danska v obrambo svojih ozemelj vložila dodatni dve milijardi evrov. V sredo sta grenlandski Sermitsiaq in danski Berlingske objavila rezultate ankete, opravljene med Grenlandci, ki je pokazala, da 85 odstotkov prebivalcev zavrača misel, da bi otok postal del ZDA.
Od klica Donalda Trumpa je minilo pet dni.
Politika je profesija. Politika pomeni znati razmišljati za pet korakov naprej in znati predvideti nasprotnikove korake in odzive javnosti. Politika je dejansko izjemno zahtevna profesija. Zanjo je potrebnih resnično veliko znanja, samonadzora, razuma, zgodovinskega spomina in dobrih svetovalcev. Vsaka beseda je pomembna. Včasih vsak gib. Danes je svet in tudi Slovenija v taki globeli med drugim zato, ker je v politiki toliko ljudi, ki zgolj lomastijo in predvsem najprej govorijo, potem pa mislijo, pri čemer drugi korak neredko izpustijo, delujejo najprej na podlagi čustev, pri tem pa jih pogosto vodijo ponos, trma in jeza, napuh, prevzetnost in ošabnost. In v naštetem se skriva tudi odgovor na vprašanje, kako izgubiti volitve.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.