Uvodnik / Župan Ljubljane
Naj začnemo kar v Srbiji. Tam, kjer se je vse skupaj začelo. Začnimo najprej s tem, kdo protestira. Ne, ne protestirajo študenti. Študenti so pobudniki. Študenti so organizatorji. Študenti vodijo vse skupaj. A zdaj protestirajo že vse starostne skupine. Če bi protestirali le študenti, srbski predsednik Aleksandar Vučić ne bi niti trznil, ne bi odstavil premiera, ne bi bil pripravljen zamenjati vseh ministrov itd.
Toda zakaj so ti protesti tako drugačni? Opraviti imamo z družbo, ki je globoko frustrirana. V Srbiji ne moreš priti na noben položaj brez prave (politične ali tajkunske) podpore, ne moreš dobiti nobenega denarja, ne da bi se dogovoril s pravimi ljudmi. In na drugi strani: če si del politično-ekonomske kaste ali če te ta vzame za svojega, dobiš vse, diplomo, službo, plačo, doktorat, sredstva za projekte, pisarno ali atelje, stanovanje, dobesedno vse in karkoli. Družba je z drugimi besedami tako pervertirana, prevrtana, skorumpirana v vseh pomenih tega izraza, da gre za dobesedno korupcijo duha. Aleksandar Vučić je avtokrat, a njegova avtokracija je samo še ena srbska avtokracija, še bolj perverzna od prejšnje, ki jo je doživela ta družba. In ko pogledaš te plasti, naložene drugo vrh druge – si lahko samo obupan. To je srbska družba bila. En sam brezizhoden obup za vsakega normalnega človeka.
Zato so ti protesti tako množični. Ker je v družbi, ki je tako globoko zabredla, težko vstati. In zdaj so vstali.
Smo napisali kaj novega? Nič. Vsi to vedo. Podpirati Vučićev režim je bilo zato že pred protesti nekaj res zavržnega, že leta je to zavržen režim, naj omenimo samo zadnje manipulacije na volitvah – tako daleč so namreč šle stvari v Srbiji. Seveda pa realnost politike in geopolitike razumemo: države morajo sodelovati, politiki ne morejo kazati vsega, kar si mislijo o vsakem avtokratu, vemo, da je politika že v izhodišču en tak gnili kompromis, tu so še interesi, tudi gospodarski, vse to razumemo in to razume vsak slehernik. A eno je sodelovanje med državami, vljudnostna izmenjava obiskov, normalnost gospodarskega in siceršnjega sodelovanja, drugo pa je bratenje z avtokrati. Kdor verjame v demokracijo, se z avtokrati ne brati. Točno vemo, kaj mislimo s tem. Mislimo na primer na Janševo bratenje z Orbánom in tudi Vučićem. To je bilo nesprejemljivo takrat in je danes. Eno je politika, drugo je bratenje s temi tipi, podpiranje njihovega delovanja. Toda odtenkov je še veliko. Le malo manj zavržne so na primer ponosne objave Roberta Goloba, potem ko se je za minuto sestal z Donaldom Trumpom. Ni narobe, da se je sestal z njim. Narobe je, da se je s tem hvalil. In politično neumno, če želi še kdaj zmagati na volitvah.
Zoran Janković se z Vučićem ne brati – ker bi mu, tako kot Janši Orbán, lahko koristil. Zadeve so neprimerno hujše. Janković Vučića dejansko občuduje. Vučićeva slika visi na steni v njegovi sejni sobi. Vučić je zanj primer dobrega politika in državnika. In zakaj mu je všeč? Ker sta si dejansko podobna. Še huje: čeprav ni nobenega dvoma, da je Srbija zabredla neprimerno nižje, da je družba bolj poškodovana s političnimi in drugimi oligarhijami ter politično korupcijo duha, občutke, o katerih danes govori protestirajoča srbska družba, poznamo tudi v Sloveniji in Ljubljani. Poznamo prav ta občutek nemoči, ker v tem mestu ni mogoče nič več spremeniti in ker je nespametno nasprotovati mestni oblasti. Tako kot v Srbiji ima prvo mesto v mestu Ljubljana kapital. Kapital in njegovi odstotki. Mesto se tako tudi razvija. Tako je videti. Ljubljana nazaduje, pa čeprav ima vse več bleščavih stavb in cest.
Težava tovrstnih klik je, da se nekaj časa ne na državi ne na mestih ne vidi, kaj se dogaja. Ko pa se začne kazati, je to nekakšna prostaškost. In ta prostaškost kapitala in naložb se danes vidi v Ljubljani že skoraj na vsakem koraku. Mesto izgublja vse svoje odtenke, tančine, nežnost, ovinke in patino. In izgublja glasove. Ker v Ljubljani glasov ni več. Preveč kaznovanih je že bilo, da bi se še kdo razen redkih upal izpostavljati. Janković tega niti ne skriva več, to se je pokazalo tudi pri zadnjih menjavah v mestnih kulturnih institucijah. V tem mestu ni več prostora za glasove meščanov, ki ne kričijo enako kot županstvo.
Zato je morda celo dobro, da se je Janković, tako prepričan vase, tokrat popolnoma razkril. Ker ko je govoril o Srbiji in o Vučiću, je dejansko vse povedal o sebi in o tem, kaj je zanj politika. Doslej je bilo težko utemeljevati, kaj je problem Ljubljane, njenega župana in njene vladajoče strukture, zdaj je s tem Janković vse pojasnil sam.
A žal ne gre le zanj. Problem je veliko širši. Problem sega tudi v Gibanje Svoboda, kjer ne razumejo, da ljudje njihovega deljenja plena in prikrajanja sistema interesom svojih ljudi ne sprejemajo. Enako velja za Socialdemokrate, kjer še vedno ne razumejo, da je zloraba javnih razpisov in urejanje poslov »našim fantom« nekaj, kar je nesprejemljivo, pa če grejo pri tem vsak dan na Dražgoše in še v Bazovico.
To je ta frustracija, o kateri danes govorijo srbski demonstranti. Da imajo dovolj tega, da državo, mesta, univerze, fakultete in urade ter državne pisarne, javne razpise in denar vedno znova ugrabijo politične klike, naše ali vaše, leve ali desne. Dovolj imajo šerifov. In prav imajo.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.