Komentar / Še pomnite, tovariši?
(Osamosvojitev kot skupinski portret z Ruplom)
© Franco Juri
»Slovenci smo se dvakrat osvobodili, leta 1945 in leta 1991. Obe osvoboditvi sta spremljali tudi osamosvojitvi. Toda prva osamosvojitev je bila le polovična, omejena z jugoslovansko federacijo, druga pa le začasna, saj nas je Rupel s svojim podpisom pod lažni dokument, lažnivo ’vileniško izjavo’ o iraškem orožju za množično uničevanje, s katerim so ZDA v nasprotju z mednarodnim pravom utemeljile svoj napad na Irak leta 2003, zapeljal ne samo v to vojno, ampak tudi v Nato. V Nato, ki kot imperialno hegemonistična izpostava ZDA ni samo nad Republiko Slovenijo, ampak tudi nad Evropsko unijo.«
— Tine Hribar o osamosvojitelju Dimitriju Ruplu (SP Delo, 18. 1. 2025) * * *
»Na nobeni fotografiji (oseb, ki so igrale izpostavljene vloge pri osamosvajanju Slovenije., op. a.) ni Tineta Hribarja, ki sicer tako kot v nekaterih prejšnjih tudi v tem članku ’dokazuje’, da je ravno on največ prispeval k razumevanju novejše slovenske zgodovine in seveda k ustanovitvi slovenske države. In kakšno je sporočilo teh fotografij? Tineta Hribarja navsezadnje ni bilo zraven. (…) Združene države Amerike so podpirale podpore potrebne evropske države praktično vse 20. stoletje. Naj jih vodi Wilson, Roosevelt, Eisenhower, Kennedy, Clinton, Obama ali Donald Trump, ZDA predstavljajo zanesljivo oporišče modernega demokratičnega sveta. (…)
Hribar predlaga, naj EU postane konfederacija, iz Nata pa naj izstopimo. V teh predlogih bomo našli odgovor na vprašanje, zakaj Tine Hribar ne zna in ne more biti zraven, ko gre za temeljne nacionalne reči.«
— Dimitrij Rupel o revizionistu Tinetu Hribarju (SP Delo, 25. 1. 2025)
Če bi tistim, ki so se rodili v osemdesetih ali še kasneje, pa vseeno kaj berejo in spremljajo, poskušal pojasniti smisel polemike med Dimitrijem Ruplom in Tinetom Hribarjem, bi jim rekel: »Mah, to je prepir o Turkih.« O Turkih? Da, pač v duhu aluzije na anekdotično memoriranje Vladimirja Dedijerja v zadnji knjigi o Đilasu, ki so jo pripravljali v Sloveniji, pa ni nikoli izšla. Namreč, v njej opisuje spopad ožjega vodstva partije z Đilasom po seriji njegovih kritičnih člankov v Borbi leta 1953, ki so, poenostavljeno povedano, spodbujali debato o liberalizaciji in je zato, kot do tedaj eden najtesnejših Titovih soborcev, padel v nemilost. Po spominih Nikole Damjanića, ki je neobjavljeni rokopis skrbno prebiral, se da razumeti, da je bil Đilas potem, ko mu je obrnil hrbet tudi črnogorski rojak in prijatelj Svetozar Vukmanović
Tempo, deležen le še podpore soproge in Dedijerja. Slednji naj bi na plenumu »izdajalskemu« Tempu glasno zabrusil »Ti Markiša!«. Titu menda ni bilo nič jasno. Kdo? Kaj? Kje? Pa mu je njegov uradni zgodovinar razložil, da se prepirata o črnogorskih vstajah proti Turkom v 18. in 19. stoletju! Koga ni bilo zraven, kdo je zamujal, kdo izdajal ... Namreč, v črnogorskih epskih pripovedih o klanski konstelaciji, o bratstvih, o značajih plemenskih vojvod in vojskovodij, lik Markiše Plamenca pooseblja izdajstvo. Torej, leta 1954 so se prepirali o bitkah proti Turkom pred stoletjem ali dvema! In na prav enak način Rupel leta 2025 (!) kot kakšen črnogorski guslar z vso patetiko in pristranskostjo gode, da Tineta Hribarja v prelomnih osemdesetih letih ni bilo zraven, da ga ni na fotografijah, da je kot tak nepomemben za osamosvojitev. Rupel zgodovinska dogajanja spelje na banalne obrobnosti, na raven učinka: kdo je na sliki, kdo je bil zraven, kdo je sedel na tleh, kdo je nosil uniformo … Bog se ga usmili. Slovenska novejša zgodovina je skupinski portret z Ruplom? To reducira resnost analize nekega prelomnega časa na komične vložke, podobno, kot so svoj čas, otrokom v veselje, ljudstvu pa v zabavo, obnavljanje zgodovine NOB reducirali na okrogle prigode in dogodivščine v oddajah formata Še pomnite, tovariši. In Rupel, vselej ko govori o osamosvojitvi, govori iz sebe in o sebi. In v tem ima odličnega partnerja v Janezu Janši. Ne glede na to, v kateri fazi medsebojnih razmerij sta v nekem trenutku, sta vselej v nekakšni patološki simbiozi. Eden o drugem sta davnega leta 1995 izmenjala sijajne politično-psihološke diagnoze. Rupel: »Janez Janša je demagog. V politiki nesramen in rad podtika. Ne izbira sredstev, je hudoben in brezobziren. Ne išče svetovalcev, ampak vernike. Ne išče sodelavcev, ampak služabnike ... « Janša mu ni ostal dolžan: »Zame ste enostavno oseba, ki ne more brez gospodarja. In ko ga najde, je pripravljena popljuvati vse, ki trenutnemu gospodarju niso všeč. Kaj se je zgodilo z Vami, g. Dimitrij Rupel? Kako si lahko pogledate v oči?«
Rupel je velikokrat zamenjal strani in od včlanitve v ZKS do danes cel kup partij, nikoli pa ni bil demokrat. Zato, zaslepljeno kot vedno, sledi Ameriki tudi danes in za čezoceanskega zavetnika »modernega demokratičnega sveta« šteje celo Trumpa. Trumpa! Tistega prostaka in izpričanega antidemokrata, ki bi si prisvojil Grenlandijo, Panamski prekop, podredil Kanado; ki po telefonu prostaško grozi danski premierki; ki bi razseljeval Palestince v sosednje države in bi se protekcionistično spopadel ne le s Kitajsko, ampak tudi z zavezniško Evropo ....
Rupel je bil in ostaja sam sebi največja nadloga.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.