Komentar / Podpora in podporniki

Vlado Miheljak

7. 2. 2025  |  Mladina 6  |  Dva leva

»Tudi mojega nima. Ta njegova poteza je politična napaka.«
— Ljubljančan Milan Kučan pove, da župan Janković nima njegovega soglasja za podporo Aleksandru Vučiću (TVS, 3. 2. 2025)

»Vsak ima pravico do svojih osebnih stališč, živimo v demokraciji. Kar pa se tiče komentiranja notranjepolitičnih razmer v drugih državah, pa se bom tega vzdržal.«
— Premier Robert Golob o Jankovićevi podpori Vučiću in odnosu do dogajanja v Srbiji (Odmevi TVS, 3. 2. 2025)

»Sprejmite našo podporo tudi kot opravičilo za neaktivnost slovenske politike, kakor tudi opravičilo za neprimerne izjave in pisma nekaterih slovenskih politikov.«
— Bivši član in evroposlanec Gibanja Svoboda Klemen Grošelj je namigoval, a ne izrekel, kdo je v odnosu do dogajanja v Srbiji neaktiven in kdo neprimeren

»Na tej točki je nastopil čas, da tudi v Ljubljani politikom vzamemo besedo in lokalno oblast opozorimo, da v imenu mesta lahko govorijo le prebivalci in prebivalke Ljubljane, Zoran Janković pa je le eden od njih.«
— Zmeden zaključek peticije stotih prvopodpisanih, ki nasprotujejo Jankovićevi podpori Vučiću

Jankovićeva podpora Vučiću je vsekakor neprimerna in nesprejemljiva. Zato je razumljivo, da je povzročila toliko neodobravanja in kritike. Tudi v obliki dveh peticij. A s peticijami je pogosto, in tako je tudi tokrat, križ. Ena (Grošljeva) je napisana v politični latovščini, ki nekaj namiguje, a nič ne pove, vendar vsaj razkrije avtorstvo. Pri drugi peticiji pa je avtorstvo nerazkrito, kar je milo rečeno nenavadno. Predvsem pa zaključek peticije proti županu Jankoviću poanto premakne v »slepo ulico«. Namreč, v njem je najprej rečeno, da je treba politikom »vzeti besedo«. Kako? Mar nista smisel in legitimiteta politike, kamor seže in do koder seže, vendar grajena na besedi?

Politiki, ki razočara, lahko odrečeš podporo, ne moreš ji vzeti besede. Sledi izpeljava, da v »imenu mesta lahko govorijo le prebivalci in prebivalke Ljubljane. Zoran Janković pa je le eden od njih.« No, ne le Janković, vsak govorec je »le eden izmed njih«. Kdo potem sme govoriti, po katerem merilu? Ampak, O. K. Vsi razen avtorja/avtorice peticije imajo na besedilo praviloma kakšno pripombo. Zaradi neskončnega usklajevanja je zato propadla ali otopela že marsikatera pobuda. Ko sem sam povabljen k podpisovanju peticij, se zato ravnam po dveh merilih: Ali je peticija v jedru naravnana tako, kot sam razumem problem? In ali sem s sopodpisniki v osnovi vrednotno (ne nujno tudi nazorsko) kompatibilen?

No, problem Jankovićeve podpore Vučiću je drugje, kot zaključuje peticija stotih podpisnikov. Namreč, čeprav je (v Odmevih TVS, 3. 2. 2025) Janković dodatno pojasnil, da je govoril v svojem imenu (»rekel sem, da govorim v svojem imenu, da nimam nobenega pooblastila ne Ljubljane ne države«), je problem javnih izjav oziroma zapisov javnih osebnosti, v prvi vrsti politikov, da noben kontekst izjavljanja ni artikulacija zasebnega, od funkcije ločenega mnenja. Denimo, predsednik vlade, predsednica države ali drug nosilec, nosilka javne funkcije ne more reči: moj odnos do ljudi drugih ras, nekonvencionalnih spolnih identitet, migrantov, tujevercev … je negativen, a to je zgolj moje osebno in zasebno mnenje. Ne, vselej je tudi mnenje, ki zaznamuje in obremenjuje njegovo funkcijo.

Janković je s sporno podporo naredil slabo uslugo Srbiji, nakopal težave sebi in v zelo, zelo neroden položaj postavil tiste, ki so ga leta podpirali. V prvi vrsti pisano druščino, ki ga je šla leta 2011 na magistrat (kot so akcijo takrat poimenovali mediji) »prosit«, naj vstopi v volilno tekmo za državnozborske volitve in ustavi Janšev pohod na oblast. In prav tako tiste, ki so sodelovali v županski volilni kampanji leta 2018 z izrekanjem javne podpore.

A še bolj kot osamljena podpora Vučiću je problematična zarota molka in sprenevedanja večinske politike o aktualnem dogajanju v Srbiji. Češ, ne sodimo o notranjih zadevah tuje države. Tako si politika, kadar ji to ustreza, zatiska oči, ušesa, usta tudi ob najbolj drastičnih kršitvah človekovih pravic, političnih oziroma državljanskih svoboščin. Podobno, kot se naša in evropska politika sprenevedata ob vstaji srbskih študentov, sta se pritajili tudi ob množični vstaji žensk v Iranu. V številnih mestih je potekala veličastna revolucija, ki so jo zagnale in vodile ženske po smrti Mahse Amini, ki jo je aretirala in pokončala moralna policija, ker je površno nosila hidžab. Namreč, po naftno-plinski krizi zaradi začetka rusko-ukrajinske vojne provociranje iranskega teističnega režima ni bilo prednostna naloga. Podobno je v Srbiji. Vsi vedo, kakšno vzdušje že leta generira avtokrat Vučić, a hkrati je nekakšen dejavnik stabilnosti v nemirni in zelo vnetljivi regiji. To Evropi očitno zadostuje. Zato je evropska komisija več kot tri mesece molčala, nato je po številnih pozivih in pritiskih komisarka Marta Kos objavila neke splošne floskule o pravici do mirnih demonstracij in nedopustnosti nasilja. Kdo je v tej zgodbi bully boy, to sporočilo ne razkrije. Podobno perverzno je po sporni Golobovi izjavi njegov kabinet dal dodatno pojasnilo, kako pravilno razumeti tisto, kar ni bilo izrečeno.

Pač, koga briga, kaj se dogaja srbskim študentom, ko gre za interese Slovenije. Koga briga, kaj se dogaja v Srbiji, ko gre za interese Unije.