Komentar / Ko padajo velike parole

Bernard Nežmah

28. 2. 2025  |  Mladina 9  |  Pamflet

Predlog novega medijskega zakona v imenu onemogočanja širjenja lažnih novic po spletu uvaja medijske inšpektorje, ki bodo imeli pravico brisati sporne vsebine. Kaj pa klasične laži, ki jih prinašajo tradicionalni mediji? So te prepovedane, so pod kazenskimi sankcijami? Po velikem protivladnem mitingu Ruparjeve stranke upokojencev sta se odzvala Nataša Sukić iz Levice in sam predsednik vlade Robert Golob. Prva je bila ostra do največje opozicijske stranke, ki da ta zborovanja in položaj upokojencev zlorablja, češ da so pod njeno vlado l. 2012 pokojnine znižali za 20 odstotkov, in da če bi se moral kdo opravičiti penzionistom, bi morala biti prav SDS. Neugodno za JJ in njegove zaveznike, saj uprizarjajo sprevrženo politično goljufijo. Toda SDS je v naslednjih dneh prinesla dva kronska dokaza. Na usodnem glasovanju 2012 je predlog tedaj vladajoče SDS dobil več kot absolutno podporo, brez glasu proti. Nasprotovali mu niso niti v opozicijskih SD in Pozitivni Sloveniji, iz katere je medtem številna garnitura presedlala v vrste Svobode. Kaj se je torej takrat zgodilo z višino pokojnin? Iz Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) so sporočili, da so se pokojnine le »matematično« preračunale in da so ostale nominalno enake. A to niso storili danes, pač pa so na to dilemo odgovorili že pred leti, tako pisno kot v ustnem nastopu generalnega direktorja. V tako faktografski zadevi je SDS zahtevala opravičilo za izrečene laži podpredsednice državnega zbora in premiera, v nasprotnem bo sledilo glasovanje o odstavitvi oziroma interpelacija. Producenta neresnic se kajpak nista opravičila in sledilo bo nadaljevanje na izredni seji državnega zbora. Še več, prva dama parlamenta Urška Klakočar Zupančič v zadevi ni začutila zadrege, da njena podpredsednica izreka lažnive izjave, ampak je reč preobrnila: prav SDS je stranka, ki je v zdajšnjem mandatu izrekla največ laži. Ergo, resnica in laž nista stabilna pojma, o katerih bi lahko hladno presojali, ampak sta žetona v političnih polemikah. Tako v parlamentarni politiki, kako pa v dominantnih medijih?

Nacionalka je predstavila rezultat parlamentarnega glasovanja 2012 in stališče SPIZA ter zaključila, da izjave o dvajsetodstotnem znižanju pokojnin pod Janševo vlado niso resnične. Drugi osrednji mediji pa so prinašali le verbalne spopade med SDS in koalicijo. Naenkrat je izginil njihov preiskovalni žar, s katerim preiskujejo ozadja vsemogočih afer. Pa bi bilo zelo enostavno - pogledali bi v arhive, kaj so osrednji mediji pisali in poročali o pokojninskem zakonu iz 2012. Je katera medijska hiša tedaj prinesla naslov, da so poslanci za 20 odstotkov znižali pokojnine? Nak. Če torej laži v velikih medijih ne doživijo niti verbalne obsodbe, ampak imajo status klasičnega retoričnega spopada med politiki, je potem drušebrižništvo vpeljati zakon, s katerim bodo poslali inšpektorje, da brišejo minorne neverodostojnosti objavljene na spletu.

V ZDA je Bela hiša pod vodstvom Donalda Trumpa sprejela novo pravilo, po katerem bo sama izbirala novinarje, ki bodo lahko postavljali vprašanja na predsednikovih tiskovnih konferencah. Jasno, evidentna oblika subtilne cenzure. Kaj pa v Sloveniji? Take omejitve tu ni zaznati, toda doživeli smo že vrsto tiskovnih konferenc premiera Goloba, na katerih je predstavil svoja stališča, ko pa so se začeli z vprašanji oglašati novinarji, se je obrnil in odvihral iz dvorane. Kje je bolj onemogočeno novinarsko poročanje s tiskovk vladnega primusa? Pod Trumpom ali pod Golobom? Sploh, ker na Slovenskem največja novinarska asociacija doslej še ni poskočila z najglasnejšim protestom proti premierovemu samopaštvu.

Vmes pa se dogaja degradacija po provincah. V Logatcu so kmetje iz Rovt blokirali bencinski servis, ker jim je Petrol napovedal, da zapira svojo črpalko v Rovtah. Naftni trgovec pravi, da je majhna črpalka nerentabilna in da se domačini lahko peljejo v 12 oz. 13 km oddaljena Logatec in Žiri. Bankomati, pošte, bifeji, cerkve, kulturni domovi in šole so institucije, ki pomenijo spodoben socialni standard tudi na periferiji. V Slovenskem Narodu je pred 150 leti urednik Josip Jurčič ponosno objavljal vesti, kako so denimo v slovenskih Goricah odprli pošto. V aktualni državi pa je eden osrednjih problemov centralizacija, s katero se sto tisoči vsak dan vodijo v službo v Ljubljano, množice pa se iz podeželja selijo v glavno mesto. Rezultat je prometni kolaps in skokovito pomanjkanje stanovanj. In kaj stori vlada? Je sprejela sistemske ukrepe, s katerimi bi terjali od naftnih trgovcev, da vzdržujejo široko mrežo svojih črpalk vsepovsod po državi?

A najbolj krucialni preobrat se dogaja v ukrajinski vojni. Ameriški predsednik Trump, ki je odličen trgovec, je izračunal, da je bolje, da se vojna čim prej konča ter da od Ukrajine za dano pomoč iztrži koncesije pri izkopavanju redkih zemljin. Jasno v formi - dovolj je smrti in uničenja. Naslednji hip je v spopadu z vrhom Evropske unije. Francoski predsednik Macron ga obišče, rekoč, da ima tudi Evropa pravico do povrnitve finančne in vojaške podpore Ukrajini. Nastopil je torej čas delitve vojnega plena.

Kaj pa Ukrajinci? Ti si želijo zmage in povrnitve okupiranega ozemlja, a hkrati ne želijo več izgubljati svoja življenja. Na družbenem kanalu Telegram v rubriki »Vreme v Kijevu« najdete objave tipa: Danes nevarnost dežja na postaji metroja Palac-Ukrajina, ki pa je šifrirana vest, da bodo danes brigade specialcev po mestu lovile vojne obveznike. Dezerterstvo in beg čez mejo, ki stane 8 tisoč evrov, sta načina, kako Ukrajinci bežijo pred smrtjo. Življenje postaja vrednejše od patriotske obrambe. In ruski cinizem ob začetku vojne, da se bo Evropa borila v Ukrajini proti Rusiji do zadnjega Ukrajinca, se iz cinizma spreminja v tragedijo. Glasniki ideje: slab mir z Rusijo je boljši od dobre vojne, pa so že od leta 2014 sistematično utišani in preganjani s strani ukrajinskih oblasti.