Komentar / Dolga roka pravice

Heni Erceg

7. 3. 2025  |  Mladina 10  |  Hrvaška

Stara je 101 leto. Ta drobna, krhka gospa smelo nosi sto in eno leto, ob koncu življenja pa jo je popolnoma nepričakovano vendarle dosegla roka vedno čuječega hrvaškega pravosodja. Državno tožilstvo je gospo Vjero Andrijić povabilo – kot se reče – na informativni pogovor, med katerim naj bi priznala soudeležbo pri nič manj in nič več kot vojnem zločinu, za katerega ni zastaralnega roka. Hrvati si lahko oddahnejo, zločinki bodo končno stopili na prste, in če je na svetu kaj pravice, in vidimo, da je, jo najverjetneje čaka dosmrtna kazen.

No, kakšnega zločina pa je pravzaprav obtožena priletna Splitčanka? Menda ni sodelovala v vojnem zločinu mučenja in pobijanja srbskih civilistov v taborišču Lora v Splitu leta 1991? Je mogoče starejša prijateljica soproge vodje tega zloglasnega kraja, ki jo je sicer odnesla brez kazni, čeprav je včasih zavila v moževo »igralnico« in tam pogumno z ostrimi visokimi petami hodila po Splitčanih srbske narodnosti? Da se ni nemara v devetdesetih letih potikala po zahodni Hercegovini in po tamkajšnjih taboriščih, ki jih je hrvaška vojska postavila za bosanske civiliste in jih v njih mučila in pobijala ter jih pošiljala na prvo frontno črto, da so tam umirali? Ali pa je bila prijateljica večnega vodje HDZ v BiH, ki je bil v devetdesetih letih direktor tovarne aluminija v Mostarju in je na tovarniškem zemljišču uredil taborišče za mučenje Bošnjakov, a ga zaradi tega niso nikoli povabili niti na informativni pogovor? Da ni bila Vjera Andrijić tiha sodelavka morilcev, pripadnikov hrvaške vojske, ki so v gluhi noči zakonca Zec in njuno 12-letno hčer Aleksandro iz hiše v Zagrebu odpeljali na vzpetino nad mestom, jih tam ubili in trupla odvrgli na smetišče? Postopek zanje ni stekel, domnevno zaradi procesne napake, in nikoli niso bili kaznovani prav zato, ker se na Hrvaškem vojni zločini nad srbskimi civilisti in Bošnjaki v BiH obravnavajo izključno kot veličasten prispevek k svetosti tako imenovane domovinske vojne, vsak, ki misli drugače, pa že od nekdaj velja za državnega sovražnika.

Kaj za vraga je torej zagrešila gospa Andrijić? In ali je državnemu tožilstvu priznala zločin? Ali se je branila z molkom? Naj je tako ali drugače, bojimo se, da to vitalno starko čakajo težki zaporniški dnevi. Res je, čas je že, da razkrijemo skrivnost velikega uspeha hrvaškega pravosodja, ki je razkrinkalo zločinko, ki je menda, kot na podlagi njenega gostovanja v nekem podkastu sumijo preiskovalci, sodelovala v napadu na menihe v mestu Široki Brijeg v Hercegovini davnega leta 1945. Torej ob samem izteku mrzkega partizanskega osvobajanja tega dela Jugoslavije izpod oblasti fašistov.

Vjera Andrijić je sodelovala v najhujših bojih v drugi svetovni vojni na tem ozemlju, v ofenzivah na Sutjeski in Neretvi, bila je bolničarka Prve dalmatinske proletarske brigade, katere borci so večinoma padli – kar 1217 izmed njih – posebej hudi pa so bili prav boji za osvoboditev mesta Široki Brijeg, močne ustaške postojanke, katere prebivalstvo je bilo množično privrženo smrtonosnim idejam ustaške Neodvisne države Hrvaške. In seveda svojim dušnim pastirjem, tamkajšnjim menihom. Kot je javno povedala tovarišica Vjera, jih je bilo 12 in so streljali na partizane in ti so jih nato pobili. Izčrpani in zdesetkani po hudih bitkah na Neretvi in Sutjeski so bili partizani brez dvoma neizprosni na tem proustaškem ozemlju, vendar … Tamkajšnje prebivalstvo širi svojo, enostransko zgodovinsko resnico o dogodku, ki se ob prizadevni pomoči hrvaških desničarjev imenuje vojni zločin, po njej pa menihi v cerkvi niso imeli mitraljeza in niso streljali, a so jih partizani, popolnoma nedolžne, kljub temu pobili. In to brez sojenja. Zato njihovi meniški nasledniki prav zdaj začenjajo postopek za razglasitev teh 12 menihov za svetnike. Vse skupaj seveda ni postavljeno v širši kontekst, zgodba o tako imenovani eksekuciji nedolžnih širokobrijeških menihov pa se od časa do časa pojavi kot neizpodbitni dokaz o krvoločnosti partizanskega boja. Zato se ven in ven mantra o zločinih antifašistov iz davne vojne, popolnoma drugačne od domovinske vojne, čiste kot solza, v kateri »naši fantje niso mogli zagrešiti zločinov«, kakor se glasi uradno stališče večne oblasti HDZ. Od tod tudi jalovo ali nikakršno sodno obravnavanje zločinov, odvzemov lastnine, etničnega čiščenja iz vojnih devetdesetih let.

Vsekakor je 101-letna starka s svojo zgodbo o bitki za Široki Brijeg vznemirila javnost, na noge so se dvignili tamkajšnji menihi in hrvaški desničarji, posebno hudodelstvo pa zdaj očitajo predsedniku države, na čigar inavguraciji je bila navzoča tudi Vjera Andrijić, poslednja živa pripadnica partizanskih enot, udeleženih v bitkah na Sutjeski in Neretvi. Zato se je predsednik Zoran Milanović z nekakšnim jezikom nemih distanciral od njene navzočnosti na tej slovesnosti, drobno starko so mu očitno podtaknili v tisto pisano druščino in med tisto trojico generalov, njegovih tovarišev, samih bivših haaških obtožencev. Ta čas na Hrvaškem ni desničarja iz političnih ali medijskih krogov, ki se ne bi spravljal na 101-letno nekdanjo partizanko; po njihovem mnenju bi jo bilo vsekakor treba obsoditi na strogo kazen, saj naj bi bila živi dokaz antifašističnega pogroma izpred 80 let, v katerem so med toliko »domoljubi« umrli tudi nedolžni širokobriješki menihi.

No, kot je videti, je Vjeri Andrijić figo mar za sume, obtožbe in sodne preiskave. Že davno je namreč premagala celo svojo minljivost.