Grega Repovž

14. 3. 2025  |  Mladina 11  |  Uvodnik

Uvodnik / Ostati dostojen (v času pošasti)

Tokratni uvodnik sem prisiljen napisati v prvi osebi, čeprav se temu izogibam. A stvari so tokrat malce osebne in je ta forma nujna.

Sam sem uporabnik Facebooka že 16 let. Začetno navdušenje je z leti zamenjala skepsa, potem odpor zaradi vseh manipulacij, ki so se dale vse bolj čutiti, in nato zaradi zlorabe osebnih podatkov, ki so nenadoma postali tržno blago. Upanje, da se bo kdaj vse skupaj normaliziralo in da bomo lahko družbena omrežja spet jemali predvsem kot koristna, pa je splavalo po vodi, ko je lastnik Mete Mark Zuckerberg letos objavil, da na njegovih platformah ne bo več nobenega urejanja, preprečevanja sovražnosti, ker je čas za svobodo govora, kot jo pojmuje Donald Trump.

Prva leta sem tako redno vsak petek objavljal povezavo na spletno stran Mladine, ko je izšla nova številka, ali pa opozoril tudi na kakšen uvodnik, z leti pa sem postal selektiven. Redno objavljam le še, ko izidejo posebne številke Mladine, šestkrat na leto. Objavim naslovnico in pripišem naslov – ker je posebna izdaja odmik od rednih izdaj. Na Facebooku imam 5000 »prijateljev«. Gre za ljudi, ki so me dodali v svojo »Facebook družino« predvsem zaradi mojega dela. Z veliko večino se osebno ne poznamo, a med prijatelje sprejmem vsakega, ker se mi zdi tako prav, spada k poklicu in javnemu izpostavljanju. In tudi njihove objave so mi pretežno zanimive, zlasti drobna veselja, objave osvojenih vrhov, obdelanih vrtov, pa tudi resne debate in pikre pripombe k dogajanju po svetu rad preberem od ljudi, ki živijo drugače, imajo drugačne poglede in življenjske navade. Sočustvujem ob smrti neznanih in boleznih »prijateljev«, s katerimi nisem nikoli spregovoril. To so Facebookove lepe plati, ta človečnost povezuje tudi ljudi, ki bi se že zdavnaj pozabili. Drug drugemu kukamo v življenja, kolikor dovoli vsak sam.

Res pa postaja – verjetno od pandemije naprej – izražanje ljudi na Facebooku zadnje čase vse bolj robato, ljudje se veliko bolj zmerjajo, kot so se, padajo težke besede. O javnih osebah je vsak dan napisanega veliko grdega, tisti, ki komentirajo, običajno sploh ne preberejo novice, zgolj naslov. Kurba, prasica, pedofil, zjebat ga, obesit jo, mu pognati kroglo v glavo – v zadnjih mesecih se ta neverjetna grobost še posebej stopnjuje. Je tako zato, ker je Meta dejansko spremenila algoritme? Ali pa zaradi vedno bolj norega dogajanja v politiki in družbi postajamo vse bolj grobi in hudobni? Postajamo vsi mali Trumpi?

Že več kot desetletje, torej šestkrat na leto, na Facebooku objavim naslovnico posebne izdaje Mladine. In tako je bilo tudi ta teden, pred izidom posebne izdaje Populisti – zgodovina nevarnih zapeljivcev, ki je na prodajna mesta in v nabiralnike prišla ta petek. Tri posebne izdaje pripravimo v uredništvu skupaj z zunanjimi sodelavci, preostale tri pa so prevodi posebnih izdaj nemškega Spiegla, ki jim dodamo še nekaj slovenskih besedil. Nemški zgodovinarji so tokrat pripravili izbor populistov različnih vrst zelo premišljeno, saj populizem ni vedno enak, včasih mu je celo težko dati negativen predznak. Lenin, Mussolini, Hitler, Evita Peron, Haider, Berlusconi, Ortega, seveda Trump. In presenetljivo: Willy Brandt, tako popularen nemški kancler. Zakaj on? Ker ima populizem različne obraze in ni enoznačen. V uredništvu smo na podlagi teh izhodišč dodali dva »kandidata«. Janeza Janšo in Josipa Broza Tita. In tudi tega smo se lotili premišljeno: o obeh smo naredili poglobljen intervju. O Janezu Janši se novinar Luka Volk pogovarja s socialnim psihologom in kolumnistom Mladine Vladom Miheljakom. O Titu pa se je urednik Jure Trampuš v Zagrebu pogovarjal z uglednim zgodovinarjem Tvrdkom Jakovino, poleg Jožeta Pirjevca največjim poznavalcem življenja in mita jugoslovanskega predsednika. Da, temeljno vprašanje je bilo, ali je temu, kar je bil in predstavljal Tito, mogoče reči populizem.

Vsa ta imena smo seveda dali na naslovnico Mladine. In to sredo sem jo objavil na Facebooku. Zgodilo se je prav to, kar se zadnje čase dogaja na vseh družbenih omrežjih, najizraziteje pa na Facebooku in X. Zmerjanje, obsodbe, psovanje, grobost na grobost, tekmovanje v obtožbah – pretežno zaradi Tita in njegove uvrstitve med populiste. A to ni bila več debata, ampak osebno klevetanje in grobo zmerjanje.

Kaj se je zgodilo? Kdo so ti ljudje? Zakaj so nenadoma postali tako grobi? Ni namen tega zapisa obsojati komentatorje objave, daleč od tega. Še manj je problem njihovo nestrinjanje – Mladina je vendar vedno bila prav to, torišče mnenj. Ker to se ni zgodilo le s to objavo. Celoten Facebook je postal eno samo grozljivo zmerjanje. In v njem sodelujejo še včeraj spodobni ljudje. Kaj se je zgodilo z nami? Kako smo lahko postali ljudje tako grobi, nepotrpežljivi, zakaj to zmerjanje in obsojanje, psovka na psovko? Nenadoma smo vsi le še besni, besneči, vse postaja zgolj osebno, vse je potencirano in krvavo. Da, družbe in posamezniki se nezavedno navzemamo značilnosti teh zlobnih ljudi, manipulantov, skrajnežev, od Trumpa do Janše, od Muska do Stevanovića. In tega sploh ne opazimo. Nenadoma nič ni več sveto, nenadoma vsak lahko vsakemu zabrusi vse, kar mu pride na misel. In dejansko smo žrtve, nezavedno lezemo za njimi, v nas se seli vse gorko, kar proizvajajo ti tipi. To besnenje je kot virus, ki je z njih preskočil na nas, postajamo jim vse bolj podobni, vlečejo nas prav tja, nad čimer smo ogorčeni.

V časih, ko po svetu lomastijo človeške pošasti, je najtežje ostati dostojen.