Komentar / Je 5. člen papirnati tiger?

Vlado Miheljak

14. 3. 2025  |  Mladina 11  |  Dva leva

»Pogodbenice soglašajo, da se oborožen napad na eno ali več pogodbenic v Evropi ali Severni Ameriki šteje za napad na vse pogodbenice, in zaradi tega soglašajo, da bo v primeru takega oboroženega napada vsaka od njih ob uresničevanju pravice do individualne ali kolektivne samoobrambe (…) pomagala tako napadeni pogodbenici ali pogodbenicam s takojšnjim individualnim in z drugimi pogodbenicami dogovorjenim ukrepanjem, ki se ji zdi potrebno, vključno z uporabo oborožene sile …«
— 5. člen Severnoatlantske pogodbe iz leta 1949

»Plačati bi morali več. To je stvar zdrave pameti, kajne? Če ne plačajo, jih ne bom branil. Več bi morali plačati.«
— Donald Trump, predsednik ZDA (MMC TVS, 7. 3. 2025)

»Ker Evropa nima institucij za izvajanje vojaškega keynesianizma, se lahko ponovno oboroži le tako, da preusmeri sredstva iz svoje razpadajoče socialne in fizične infrastrukture. Toda to bi Evropo, ki se že sooča z nezadovoljstvom prebivalstva, poganjajočim vzponom skrajno desničarskih sil po vsej celini, še dodatno oslabilo …«
— Janis Varufakis o nesmiselnosti norega oboroževanja Evrope (Večer, 11. 3. 2025)

No, pa je rešena dilema, ki je razklala evropsko levoliberalno javnost. Namreč dilema, ali je rešitev za Ukrajino in Evropo nasploh »več Nata« ali »manj Nata«. Medtem se je namreč Nato, ob Trumpovi nesebični pomoči, sesedel sam vase in težko si bo še kdaj opomogel. Da je bil ob terorističnem napadu 11. septembra v korist Amerike edinkrat aktiviran t. i. 5. člen Severnoatlantske pogodbe, je zgolj cinični okrasek eksekucijskega dejanja norega Američana. Trump pač ničesar ne skriva. Ukrajincem pove, da jim bo v naturalijah (redkih mineralov) zaračunal pomoč. Sam in prek svojih emisarjev pove, da pač tiste članice zavezništva, ki ne plačajo dovolj, ne morejo biti deležne varovanja. To počne podobno, kot ko hudodelske združbe različnih etničnih ali transetničnih mafijskih družin »zaščitijo« picerije, kavarne, špecerije. Sploh pa zaračunavanje »mafijske varščine« ni edina aktualna in nerešljiva dilema zavezništva.

Ključno in nedefinirano ostaja vprašanje aktiviranja 5. člena, ko članica ni napadena od zunaj, ampak jo napade druga članica. Zanimivo, noben stavek pogodbe eksplicitno ne predvideva principa reševanja. In tudi 8. člen se le posredno dotakne problema. Doslej so bile resne napetosti zgolj med Grki in Turki. Denimo leta 1974 zaradi vmešavanja grške hunte v delovanje suverenega Cipra in posledične turške zasedbe severnega dela otoške državice ali nazadnje leta 2020 zaradi prepira o tem, kdo ima pravico do eksploatacije plina v vzhodnem Sredozemlju. Ker so se kljub resnim napetostim strasti k sreči umirile, nismo dobili potrditve sicer pesimistične ocene o frigidnem členu. No, Trump se trenutno diplomatsko in trgovinsko bojuje z dvema članicama zavezništva, Kanado in Dansko (zaradi Grenlandije), ter kaže neposredne ozemeljske težnje. Kar lahko, v primeru Kanade malo verjetno, v primeru Grenlandije pa veliko verjetneje, postavi zavezništvo pred krucialni preizkus. Ali kdo zares verjame, da bi zaveznice aktivirale 5. člen proti Ameriki in v korist Danske? Tu bi bilo dobro slišati denimo veleposlanika dr. Andreja Benedejčiča, ki pravi, da se ni primerno pogovarjati ad personam. No, pa se dajmo ad rem!

Ni enostavnega odgovora, kolikšna vsota je zadostna za zagotavljanje optimalne varnosti. Lahko, da je 1,3 odstotka, s katerim smo med članicami zavezništva na repu, res premalo. A odgovor o višini zahteva najprej oceno ogroženosti. Koliko smo ogroženi in predvsem, kaj nas ogroža. Slovenija neposredno vojaško ogrožena preprosto ni. Meji na nevtralno sosedo na severu ter na tri članice Nata. Kljub temu da imata dve v zgodovinski spomin vpisane ozemeljske težnje, vojaška ogroženost ni realna. Če pa bi prišlo do širše evropske ali (posledično zelo verjetne) svetovne vojne, ne more Slovenija v nobenem primeru in z nobenim obrambnim odstotkom zagotavljati realne obrambne učinkovitosti. No, Slovenija vsekakor je varnostno ogrožena. Je država, ki se sicer ponaša z visoko stopnjo socialne in zdravstvene varnosti. Vendar pa državljani prek različnih akcij in iniciativ, kar je za deklarirano socialno državo sramotno, sami zbirajo sredstva za zdravljenje (k sreči) maloštevilnih otrok z redkimi boleznimi v tujini ali za zdravila iz tujine. In tudi sicer je dostop do zdravstvenih storitev in zdravil samo teoretično brezplačen, zato najšibkejše skupine čutijo vse hujše breme. Tudi dostopnost javnega šolstva na višjih ravneh je relativna, saj štipendijska politika zlasti nerezidentom univerzitetnih centrov ne more omogočiti povsem enakovrednega dostopa do izobraževanja. Marsikatero zagato rešujejo različna botrstva, ne pa sistem socialne države.

Slovenija ni vojaško ogrožena, jo pa vse bolj ogroža nevarnost naravnih nesreč, velikih požarov in povodnji. Zato bi bilo treba pri priči zamrziti vse nabave, ki opremljajo Slovensko vojsko za misije v tujini, kjer praviloma rešujejo geostrateške apetite velikih sil. In denar namesto za transportna letala, ki jih na relaciji med požari na Krasu in povodnji v Prekmurju ne potrebujemo, nameniti za moštvo in opremo civilne zaščite, gasilstva, gorskega reševanja, interventnih helikopterskih prevozov …