14. 3. 2025 | Mladina 11 | Ekonomija
Komentar / Narobe svet
Po aferi z omrežninami in želenem obdavčevanju nepremičnin so nove odškodnine zaradi sprememb namembnosti kmetijskih zemljišč še en kiks Golobove administracije
Evropska komisija je sredi februarja 2025 predstavila novo vizijo za kmetijstvo in prehrano, v Sloveniji je v javni obravnavi nenavadno obsežen sveženj sedmih zakonov s tega področja. Kmetijstvo postaja na vseh ravneh očitno prvovrstna političnostrateška tema, v sedanjih razmerah občutljiva in hkrati izjemno pomembna. Za EU naj bi kmetijstvo kakopak postalo privlačnejše, odpornejše in trajnostno, po možnosti bolj digitalizirano in tudi konkurenčno. Prihodnja skupna kmetijska politika (SKP) bo tudi bolj poenostavljena in ciljno usmerjena. Slovenija je v okviru tega strateškega dialoga o prihodnosti kmetijstva nekoliko pohitela in obrnila logiko.
Zakonodajni kmetijski paket naj bi ustvaril možnosti za novo domačo strategijo razvojnih sprememb, hkrati pa rešil nekaj domačih političnih zagat in dilem. V sedanji evropski vojni histeriji je stabilna preskrba s hrano povsem nov strateški moment, v EU in pri nas. Hkrati pa nam zakoni prinašajo nekaj nenavadnih presenečenj. Tako nam novela Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) na novo odmerja odškodnine zaradi sprememb namembnosti kmetijskih zemljišč. Navidezno pozitivna namera zaščite je izvedbeno problematična, finančno nesorazmerna in politično neumna. Po aferi z omrežninami in želenem obdavčevanju nepremičnin je to tretji primerljivi kiks Golobove administracije. Koliko jih še premore in zmore?
Začnimo z EU in njenim načrtom za prihodnost kmetijstva in prehrane v EU. V novi viziji, ki je očitno nastala v okviru stare strateške usmeritve glede podnebnih sprememb, digitalizacije in konkurenčnosti, so štiri prednostna področja. Kmetovanje naj bi naredili privlačno za mlade, jasno s podporo nove strategije generacijske prenove. Sektor naj bi postal odporen in bolj konkurenčen, kakopak z novo digitalno strategijo za kmetijstvo. Izzivom prihodnosti bo kljuboval z učinkovito uskladitvijo podnebnih ukrepov in prehransko varnostjo, seveda s trajnostnim kompasom na kmetijah in strategijo odpornosti v zvezi v vodo. In na koncu gre tudi za pravičnejše življenjske in delovne razmere na podeželju, funkcionalno skladnost kulturne in naravne dediščine, z vsakoletnim dialogom o hrani. To bo pokril akcijski načrt za podeželje. Pristop, vreden nekdanjih komunističnih napovedovalcev čudovite prihodnosti.
Toda teden dni po sprejeti viziji je EU doživela ameriški šok in spektakularen strateški premik, ki ga sedaj krojijo vojaški izdatki in oborožitvena histerija. In tu je preskrba prebivalstva z osnovnimi živili ključna, racionalizacija živil življenjska nuja in samooskrba držav pogoj za preživetje. Tu se torej marca 2025 na novo začenja in končuje evropska SKP. Slovenski pristop ostaja v teh novih razmerah odprta Pandorina skrinjica. Imamo mlado, ambiciozno in gostobesedno ministrico in okostenel državni aparat, pa s političnimi interesi prepleteno sektorsko sceno, sila ranljivo in tvegano. Prehranska suverenost je v negotovih časih enako pomembna kot energetska, v vojnih razmerah, na katere se bojda moramo pripraviti, pa sta obe ključni. Evropska vizija za kmetijstvo in prehrano že v izhodišču ne vsebuje novih robnih obrambnih pogojev. Sedem slovenskih zakonov s sedmimi bistvenimi spremembami, od nove uprave za svetovanje do nove štiridelne sistematizacije kmetij, od zaščite kmetijskih zemljišč do agrofotovoltaike, ima znotraj teh sprememb sila omejen domet. Dobivamo nov zakonski okvir na preživetih domačih in evropskih strateških usmeritvah. Narobe svet, ujet v pravljične številke.
Osnutek zakona o spremembah in dopolnitvah ZKZ-H je dober primer teh zadreg. Regulirano varovanje kmetijskih zemljišč ima dolgo brado. Leta 2010 je Pahorjeva vlada z visokimi odškodninami za spremembo namembnosti kmetijskih zemljišč to poskušala ekonomsko izpeljati, Janševa jih je slabo leto kasneje drastično znižala. Njihovo vrednost določa tlorisna površina stavb in pogosto manipulativna bonitetna ocena kakovosti zemljišča. Po več kot desetih letih, ugotavlja Golobova administracija, ukrep ni prinesel pravih zaščitnih učinkov. Zato predlagajo vrnitev v prihodnost, desetkratno povišanje odškodnin, kar naj bi preprečilo njihovo pozidavo in opuščanje kmetovanja. Toda kavelj 22 tiči drugod. Občinski prostorski akti to urejajo znotraj že delno pozidanih zemljišč, njiv sredi urbanih naselij dejansko ne potrebujemo, nadomestne gradbene parcele z nižjo kakovostjo (boniteto) zemljišč pa težko zagotovimo. Tipičen disfunkcionalen birokratski zaplet. Dejansko bi morali najboljša zemljišča zaščititi tako, da preprosto zakonsko ni mogoče spreminjati namenske rabe, torej tudi ne z visokimi odškodninami. Na zemljiščih, ki pa so pogojno že namenjena gradnji, pa gre za že spremenjeno namembnost v stavbna zemljišča. Zato je tod morebitna odškodnina nepotrebna ali pa mora biti ekonomsko sorazmerna glede na stroške njihove priprave. Investitorji, ki so že v postopkih, in tisti, ki to še bodo, bodo seveda pri napovedani višini odškodnin preprosto opustili svoje namere. In škoda bo za vse razvojna, cena vladnih neumnosti pa visoka.
Moč neumnosti, pravi Carlo Cippola v Allegro ma non troppo, ne ustreza načelom racionalnosti, uveljavlja se iznenada in nepričakovano. Če prevlada, dežela zdrsi v propad. Z bedaki z leve in desne bo življenje težje. Tudi brez vojn.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.