Komentar / Po vodnem in zvočnem še mirovni top

Vlado Miheljak

21. 3. 2025  |  Mladina 12  |  Dva leva

»Mar ni bil shod zvečer na silo in predčasno prekinjen?
To drži, res je bil na silo prekinjen. Ampak drži pa tudi, da niso dvignili gumijevke, tako da Vučić ne laže. Gumijevke pa niso dvignili, ker jih je bila velika večina v parku, kjer so čuvali in varovali njegove privržence. Ki se delajo, da so študenti, pa niso študenti.
Ampak ali so uporabili zvočni top?
Ne vem, lahko bi ga uporabili, Srbija ga ima. Ko Vučić reče, da ga ni uporabila, mu jaz celo verjamem. Ne pomeni pa to, da ga ni uporabila BIA, njihova Sova.«
 — Novinar Dela Novica Mihajlović o Vučićevi resnici dogajanja na protestnem mitingu v Beogradu v oddaji Marcel (TVS, 17. 3. 2025)

»Če se želi Evropa izogniti vojni, se mora pripraviti na vojno.«
— To je v govoru na danski vojaški akade miji v Københavnu povedala predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen (STA, 18. 3. 2025)

»Ali Evropska unija še obstaja?
Milan Brglez: Obstaja, obstaja, obstajala je, ko je bil brexit, takrat se je združila. Obstala bo tudi zaradi Ukrajine in tega, kar počne Trump.
Violeta Bulc: Jaz si samo želim, da Evropska unija ne razpade.«
— Nekdanji evropski poslanec Milan Brglez in nekdanja evropska komisarka Violeta Bulc v oddaji Marcel (TVS, 17. 3. 2025)

Že od Freuda vemo, da je laž v tesni simbiozi z resnico. V razpravi o ekonomiji šale z dialogom med dvema Judoma pokaže, kako z resnico zavajati. Torej, omenjena se srečata na neki železniški postaji v Galiciji in eden očita drugemu: »Zakaj si se mi zlagal, da greš v Krakov, ko pa greš res tja?« Zakaj Vučić laže, da policija ni uporabila zvočnega topa, če ga pa res ni uporabila? Zakaj predsednica evropske komisije laže, da si prizadeva za mir, če si res prizadeva za mir – pa čeprav z vojno? Zakaj lagati, da Evropska unija še obstaja, če pa res obstaja? In obstaja zato, ker je zvodenela. Ker se je odpovedala temeljnim načelom in zavezam: vladavini prava, človekovim pravicam, miroljubni koeksistenci, enakopravnosti članic zveze, ekvidistanci in ekvivalenci ocenjevanja uveljavljanja kriterijev v posameznih članicah ... In medtem ko je združena Evropa bitko za proklamirana načela in pravila že dokončno izgubila ali se jim je zavestno odrekla, so na zmagovitem pohodu antidemokrati znotraj zveze.

Na Madžarskem, denimo, kjer se Orbán počasi pripravlja na volitve, na katerih ob okrepljeni opoziciji, zbrani okoli Pétra Magyara, ni več samoumevni favorit, obračunava z neodvisnimi mediji, nevladnimi organizacijami, celotno opozicijsko formacijo. Po Orbánu je opozicija »mrčes«, ki ga je treba zaprašiti. In v središče postavlja, ne le za Evropo razsvetljenske dediščine, ampak tudi za večino sveta, popolnoma anahrono sveto vojno proti LGBT+ skupnosti. Zadnje dejanje je prepoved parade ponosa in posledično že zdavnaj izborjene pravice do zbiranja, s čimer se uvršča v klub najbolj obskurnih režimov. Kaj takega ne pade na pamet niti samodržcu Vučiću. Da se v Evropi resnično oblikuje nova desničarska fronta, ki poskuša razgraditi tektoniko liberalne Evrope, je dejstvo in je problem. A zdi se, da ta čas Evrope še vedno ne ogroža skrajna desnica, ampak predstavniki tako imenovane jedrne Evrope. Evrope ne postavlja na resno preizkušnjo Trump, pa blok konservativnih režimov in politikov, ampak Merz, Macron, predsednica in vrh evropske komisije, Starmer iz samoizločenega Združenega kraljestva ... Če je bila Nemčija celotno povojno obdobje, ne glede na to, ali je imela levo, desno ali mešano vlado, glasnica in arhitektka povojne demokratične in mirovne Evrope, je sedaj spet glasnica vojne in dvojnih meril. Gaza in Ukrajina sta legitimaciji defektne demokracije sodobne Nemčije. In aktualne združene Evrope.

Ampak paradoks: ob vsej svoji primitivnosti, grobosti, samodržnosti je v primerjavi z liderji Evrope Trump pravi mirovnik. S hujšim in daljnosežnejšim učinkom od Vučićevega zvočnega topa. Strašni mirovni top. No, da ga upravlja Putin, je zgolj neroden detajl.

V tem zgodovinskem trenutku velikega prepiha Slovenija ni izjema. Ultradesničarska Janševa SDS, ki je kljub vsem indikatorjem in izkušnjam iz nedavne preteklosti mediji še vedno ne upajo ali ne želijo poimenovati s pravo besedo in uvrstiti v evropsko družino najbolj razvpitih politik, je učinkovito trasirala »pot iz poraza v poraz do končne zmage«. Janši se je doslej praviloma ponesrečila vsaka tematizacija (serijsko je, denimo, izgubljal vsakovrstne in vsakokratne referendume), zdaj pa je (iz)našel pravo formulo: nevoščljivost. Nevoščljivost je nadstrankarska kategorija, močno presega volilni in mentalni domet Janše in njegove SDS. Zakaj bi umetniki, športniki in kdorkoli drug dobil nekaj, česar jaz, slehernik, mali zavistni človek, ne dobim? Bojim se, da bo po vseh referendumskih porazih tokrat triumfiral. Kako bi bil/ bo videti njegov naslednji format vladanja, že izpričujejo jumbo plakati, s katerih sporoča: Lažejo vam.

Khm, kaj je nevarneje, domnevne laži Aste Vrečko, Roberta Goloba, Urške Klakočar Zupančič, Nataše Sukič ali resnica Janeza Janše, Branka Grimsa, Žana Mahniča, Romane Tomc? Njihova resnica je napoved stanja duha, ki se izrisuje na obzorju povolilne Slovenije. In zato pravim: ne bojte se lažnivcev, bojte se tistih, ki vam govorijo resnico.