Komentar / Vojne za mir

Bernard Nežmah

21. 3. 2025  |  Mladina 12  |  Pamflet

Ameriški predsednik Donald Trump in ruski prezident Vladimir Putin sta se dogovorila o enomesečnem premirju, v katerem rusko in ukrajinsko vojaštvo ne bo več napadalo energetskih struktur sosednje države.

A že naslednji dan je predsednik Ukrajine Volodomir Zelenski na obisku na Finskem obtožil ruskega vožda, da laže, saj da so njegovi izstrelki le nekaj ur po privolitvi v premirje povzročili, da je 500 ljudi v Odesi ostalo brez elektrike, guverner ruske regije Astrahan Igor Babuškin pa je poročal, da so ukrajinski droni zadeli lokalno rafinerijo, v kateri je izbruhnil požar. V svetovni eter je spregovoril tudi finski predsednik Aleksander Stubb, ki je izrekel: Samo dva načina sta, kako odgovoriti na predlog ameriškega predsednika o premirju. Da ali ne, nobenega toda, nobenih pogojev.» In besede uperil zoper ruskega delikventa. Njegov nastop je bil podoben ravnatelju popravnega doma, ki gojence prevzgaja z uvedbo moraličnega diktata.

Visoki politik lahko kajpak prosto govori, toda njegov nastop je skregan s stvarnostjo, saj se obnaša, kot da je on vrhovna svetovna avtoriteta. Ta, ki odloča, kaj je sprejemljivi odgovor na ameriško ponudbo, ni finski primus, ampak Trump, in on je zadovoljen s Putinovo kooperativnostjo.

Če aktualni šef ameriške demokracije simplificira politiko, ko pravi, da bo končal vojno v enem dnevu, enako banalno ravnajo evropski voditelji. Da ali ne. Ampak to ni jezik diplomacije.

V sedanjih pogovorih velesil je očitno, da je Zelenski izključen iz odločilnih pogajanj. Toda pogajanja o končanju spopadov, ki trajajo tri leta v obliki ruske agresije in predhodnih osem v obliki spopadov med ukrajinsko vojsko in donbaškimi uporniki, naj bi se končala v nekaj dneh?

Vojna, ki je moderni svet posebej zaznamovala, je bila ameriška intervencija v vietnamski državljanski vojni, ki se je raztegnila čez desetletje. Leta 1973 so v Parizu podpisali mirovno pogodbo, pred katero pa je poprej potekalo več let pogajanj o koncu spopadov. Svetovalec za ameriško nacionalno varnost in kasnejši državni sekretar Henry Kissinger je vodil tajne pogovore v Parizu s šefom severnovietnamske diplomacije Le Duc Thojem. Pogajala sta se predstavnika dveh sovražnih sil. Še več, tako kot je zdaj Zelenski izrinjen iz dogovorov, tako je bil takrat presenečen predsednik Južnega Vietnama Nguyen Van Thieu. Ameriška vlada je s svojimi enotami pomagala njegovim silam v spopadu s komunističnimi enotami severnjakov, podprtih s sovjetsko in kitajsko vojaško podporo, hkrati pa se je brez njegove vednosti dogovarjala z njegovimi sovražniki!!! Ko pa srečanja Kissingerja z Le Duc Thojem niso bila več skrivna, je diplomat postal osrednja figura medijskih vesti. Časniki v Jugoslaviji so redno objavljali članke tipa dr. K. spet v Parizu. In ko je bil mirovni papir naposled podpisan, se ni oglasil finski predsednik in rekel, da obstajata samo da ali ne.

Dr. K. je imel potem več kot enourno tiskovno konferenco, na kateri je pojasnjeval podrobnosti. Bilo mu je samoumevno, da se desetletna vojna ne konča na mah, kjer se vpleteni držijo podpisanega. In da o kršitvah ne bodo presojali voditelji Severnega in Južnega Vietnama. Zato so v pogodbo zapisali, da bo stanje nadzorovala mednarodna komisija, ki so jo tvorili opazovalci iz Kanade, Poljske, Indonezije in Madžarske. Torej držav, ki niso bile vpletene v spopad: dve iz ameriškega vplivnega območja, dve iz sovjetskega. Sedanja ideja francoskega šefa Emmanuela Macrona, da bi na meji med dvema vojskama stale evropske vojske, katerih države vojaško podpirajo Ukrajino, je enak nesmisel, kot če bi na črto miru Rusi postavili severnokorejske soldate. A v pariški pogodbi so predvideli najslabše, da si bodo informacije, kdo kaj krši med seboj nasprotovala, in zato sklenili, da posamezne komisije razglasijo svoje skupne ugotovitve samo v primerih, ko najdejo soglasje, drugače pa beležijo vsak svoje ugotovitve. Natančna in v detajle usmerjena pogodba, ki je končala vojno, iz katere se je ameriška vojska umaknila, severnovietnamska vlada pa ji je vrnila zajete vojake. A le za hip, čez dve leti so namesto svobodnih volitev v celotni deželi severnjaški odredi v siloviti ofenzivi zavzeli južni del ter uvedli komunizem.

Vojne vedno doživijo konec, poštenega miru nikoli.

V Srbiji sedaj poteka civilizirana vojna brez streljanja med režimom predsednika Aleksandra Vučića in upornimi množicami. Te so začele vstaje v imenu borbe proti skorumpiranemu režimu, povod pa je bila smrt več kot ducata meščanov zaradi nenadnega sesutja avtobusne postaje, ki jo je aparat vladajočega režima nemarno in ignorantsko na pol prenovil. Podoben upor se dogaja v Makedoniji, kjer je v požaru v nočnem klubu izgubilo življenje 59 ljudi. Smrt ni naključje, odgovorna je oblast, ki je dovoljevala obratovanje kluba brez ustreznih varnostnih garancij.

V deželah juga bivše Jugoslavije postavljajo nov standard odgovornosti vlade. Ministri in predsedniki, ki so doslej le pozirali ob spektaklih in se hvalili s svojimi programi, postajajo dramatično resno odgovorni za malomarno opravljeno delo. In slovenska javnost jih enodušno podpira, ne da bi isti princip uporabila pri svojih. Vzemimo, da se zgodi tragedija v Ljubljani, kjer po otvoritvi kanala C0 pride do zastrupitve pitne vode in stotine meščanov preplavi dvorane gastroenterološke klinike. Se bo zgodil upor ljudstva in zahteva, da zaradi korupcije in ogrožanja javnega zdravja zaprejo uradnike, ki so blagoslavljali razvpiti kanal in župana Zorana Jankovića osebno?

A to ni hipoteza, po opozorilih in protestih infektologov, epidemiologov in gradbenih inženirjev je enosmerna posledica inštalacije kanalizacije pred osrednjega mestnega vodnjaka.