Heni Erceg

21. 3. 2025  |  Mladina 12  |  Hrvaška

Komentar / Korenine zla

Dobro vidna znamenja zdaj napovedujejo nov potres v Bosni

»Srbski narod je nor,« je v devetdesetih letih, v času vstaje hrvaških Srbov govoril Jovan Rašković, eden od njihovih voditeljev. »Za vsakega Srba bomo ubili sto Muslimanov,« je leta 1993 govoril Aleksandar Vučić, takrat predani vajenec srbskega vožda Slobodana Miloševića. »Kjer živi vsaj en Srb, je Srbija,« je govoril Milošević.

V zgodovini tega območja ne manjka takšnih nizkotnih manipulacij z narodom, pri katerih je vedno prisotna grožnja tistemu drugemu plemenu – hrvaškemu, bošnjaškemu, albanskemu, črnogorskemu. Ne gre za to, da bi bila pretirano naklonjena opravičevanju kolektiva ali zmanjševanju odgovornosti Srbov za vse prelivanje krvi, predvsem v Bosni, toda že dolgo se ve, kolikšno moč ima nacionalnopopulistična propaganda. Zdaj jo imamo spet priložnost opazovati – videti je, kot da se ves svet prebuja v mračnem letu 1933, saj imperialna voditelja v Ameriki in Rusiji dajeta krila množici etnobarbarov povsod po svetu.

Zaradi popolne nemoči birokratov Evropske unije, ki jih spravljajo ob pamet Trumpove grožnje in Putinova norost, se je znova resno zatreslo tudi na že sicer potresno nevarnem območju tako imenovanega Zahodnega Balkana. Dogajanje v BiH zlovešče spominja na tisto pred tremi desetletji in pol, ko se je Slobodan Milošević po lastnih besedah lotil reševanja Jugoslavije. Sklicujoč se na »grožnjo, ki jo pomenijo hrvaški ustaši in muslimanski balije,« je prelil reko krvi v večjem delu Hrvaške, na Kosovu in tako rekoč po vsej Bosni. Danes nekaj zelo podobnega počne provincialni malopridnež, ki vodi Republiko Srbsko in si z vsemi sredstvi prizadeva, da bi jo odcepil od BiH in priključil k Srbiji Aleksandra Vučića. Sprejema posebno ustavo, svoje zakone, organizira svojo policijo, preiskava, ki jo je Sarajevo začelo proti njemu zaradi nespoštovanja institucij BiH, je zanj dokaz, da so se »muslimani odločili zrušiti Republiko Srbsko«, zato drzno grozi, da bo kmalu tako, »kot je bilo ob razpadu Jugoslavije«. Kakor je bilo pričakovati, ga iz sosednje Srbije podpirajo, ker je Vučić – ta se komaj še drži na cesarskem prestolu – ugotovil, da »si prizadevajo za zrušitev Srbske, nato pa še Srbije«, pri čemer je imel seveda v mislih »zunanje sovražnike«, in dodal, da »Srbija ne izpolnjuje ukazov velikih sil, ki bi rade zrušile majhen narod, ker Putina ne morejo,« in da Dodik lahko računa na njeno podporo. Na podporo Srbije, ki po diktatorjevih besedah »daje drugim lekcijo iz demokracije, saj dopušča nezakonita zborovanja,« kot je imenoval večmesečne proteste študentov in drugih državljanov.

Vsekakor je v BiH spet na delu nadaljevanje Miloševićeve politike, tiste, po kateri bi morali biti »dve očesi v glavi« Srbija in Črna gora – takrat še ni računal na izgubo Kosova –, Dodikovi in Vučićevi »očesi« pa bi morali biti Srbija in Republika Srbska, ki je del države BiH. To je namreč vse, kar je ostalo od negovanja nacionalističnega mita o »srbskem svetu«, ki ga zdaj Milorad Dodik pred napovedano aretacijo in po izglasovanju lastnih separatističnih zakonov brani s puškinimi cevmi in lojalno policijo. No, kakor vedno, kadar govorimo o tukajšnjih političnih prostakih, Dodik, braneč »svoje« državno ozemlje in »Srbe, ki jih ogroža politično Sarajevo«, v resnici brani precejšen kapital, ki ga je pridobil s kriminalnim delovanjem. Zato je tudi seznam »tujih plačancev« vse daljši, v njegovi skupščini pa so pravkar izglasovali represivni zakon o domnevnih tujih agentih.

Dodik z dobro znano retoriko vsakega diktatorja – »brez mene ni niti države« – grozi z novo ustavo, ki ne bi zgolj spodkopala daytonskega sporazuma, ampak bi oživila tudi vojsko Republike Srbske. Ta med državljani Bosne upravičeno zbuja jezo, saj je bil njen celotni vrh obsojen zaradi genocida in vojnih zločinov v devetdesetih letih. Dodikov poskus državnega udara se časovno ujema s preiskavo njegove brezmejne skorumpiranosti, vzvišenost, ki jo kaže, pa izhaja iz prepričanja, da bo deležen ameriške pomoči. Nedavno je namreč Trumpov sin obiskal Vučića in ta mu po bagatelni ceni prodaja dele Beograda, Dodik pa ameriško administracijo obvešča o obstoju velikih nahajališč litija in drugih dragocenih rud na vzhodu Republike Srbske in ji jih kot njihov nesporni lastnik ponuja v uporabo.

Hrvaška oblast pri tem molči, od strani opazuje in upa, da bo pod večno egido »varovanja pravic Hrvatov v BiH«, ki so nenehno ogroženi, lahko unovčila vsaj kanček avtonomije kot nadomestek za nesojeno tvorbo Herceg-Bosno – propadli medvojni poskus prisvojitve dela zahodne Bosne in priključitve tega ozemlja k Hrvaški. Od tod tudi prijateljski odnosi med Dodikom in Draganom Čavićem, vodjem HDZ v BiH in podaljšano roko hrvaške vladajoče stranke.

Državljani BiH, žal, nimajo opore niti v bošnjaškem vodstvu, skupini sterilnih modelov, ki pomoč pričakujejo od Turčije, Dodik in Vučić pa ližeta rob oblačil imperialistoma iz Rusije in Amerike. Seveda bi zagotovo lahko govorili tudi o nedotakljivosti daytonskega sporazuma, ki so ga bili kot jamstvo za prenehanje prelivanja krvi v Bosni leta 1995 prisiljeni podpisati Franjo Tuđman, Alija Izetbegović in Slobodan Milošević. Zadnji med njimi je umrl v zaporu v Haagu, prvi se je sojenju izognil, prehitela ga je smrt. Tedanja delitev BiH in dodelitev kar 49 odstotkov ozemlja Srbom – tudi Srebrenice, kraja, kjer so zagrešili genocid nad Bošnjaki –, ki je bila nagrada za uničenje Bosne, je bila ad hoc politični konstrukt, katerega temelji se tresejo že 30 let. Dobro vidna znamenja zdaj napovedujejo nov potres.