Grega Repovž

28. 3. 2025  |  Mladina 13  |  Uvodnik

Uvodnik / Zakaj?

Bila je nedelja zvečer, 2. marca letos. Voditeljica TV Slovenija Tanja Gobec je v oddaji Aktualno le dva dni po brutalnem javnem obračunu ameriškega predsednika Donalda Trumpa z ukrajinskim predsednikom Volodimirjem Zelenskim gostila nekdanjega predsednika republike in bivšega visokega predstavnika Združenih narodov Danila Türka ter profesorja obramboslovja in evropskega poslanca Vladimirja Prebiliča. Türk je izrekel nekaj, kar sicer ni zbudilo posebne pozornosti, a je bilo pomembno: da ni bilo presenetljivo, kako sta se Trump in podpredsednik Vance vedla, ker to niti ni tako nenavadno za takšna srečanja, na pogajanjih za zaprtimi vrati besede, dejanja in toni niso vedno izbrani, presenetljivo je bilo, da sta se odločila to Zelenskemu narediti na odprti sceni, med pogovorom pred novinarji in pred kamero.

Da, politika se dogaja za zaprtimi vrati, sploh mednarodna. Tisto, kar »dobi« javnost, so »prijazne« izjave o sodelovanju, vloženem trudu, medsebojnem spoštovanju. Zato so imeli mediji dolga leta izjemno močne zunanjepolitične redakcije, v katerih so sedeli ljudje, ki so znali razbrati, kaj te besede pomenijo, in izvleči čim več neuradnih informacij o dejanski naravi pogovorov. In ki so za to, da bi ugotovili, kaj se res dogaja, porabili ure, dneve in tudi tedne – šlo je za mukotrpno in vestno nabiranje drobcev informacij, da bi lahko sestavili sliko dogajanja. Ker včasih so mediji razumeli, da je mednarodna politika kompleksna in zapletena zadeva. In da večina stvari javno ostane neizrečena, narava sestankov in pogajanj pa se dejansko razkrije desetletja kasneje, ko akterji objavijo (avto)biografijo ali se odločijo spregovoriti. Zadnji tak primer je biografija kanclerke Angele Merkel. Kako je prezirala Trumpa – od prvega dne –, smo izvedeli šele zdaj.

Pred dvema tednoma je par iz Sarajeva, ona je Slovenka, on pa rojeni Sarajevčan, v Ljubljano k starim staršem pripeljal svoja mala otroka. Za vsak primer. V Bosni in Hercegovini je res napeto. Bošnjake je strah, da bo srbski predsednik Aleksandar Vučić izkoristil obsodbo Milorada Dodika in podžgal ponoven konflikt v BiH – da bi s tem preusmeril pozornost z dejstva, da v Srbiji potekajo izjemno močni protesti, zoper katere ne zmore narediti čisto nič, razen da uporabi represijo. Na zadnjih velikih protestih je zoper študente in druge protestnike uporabil orožje, za katero večina še nikoli ni slišala: zvočni top, ki ohromi telo in možgane pošlje v paniko.

V Srbiji je res zelo napeto. Če se bo Vučić začel počutiti močnega (ali pa šibkega), bi utegnil po protestnikih udariti z grobo silo. Ali pa podžgati nemir v BiH. Da, na Balkanu sta dva soda smodnika, oba nevarna, saj lahko še dodatno destabilizirata že zdaj s Putinovim napadom na Ukrajino in Trumpovo nevarno agresijo zelo ogroženo stabilnost Evropske unije.

Kaj je edino normalno, kar v tem položaju lahko naredi evropska komisija? Da se z Vučićem pogovarja. Seveda ne vemo, kaj se za zaprtimi vrati na teh pogajanjih dogaja. Po srečanjih Marte Kos in Ursule von der Leyen smo dobili tisto, kar vedno dobimo: prijazne izjave o sodelovanju, vloženem trudu, medsebojnem spoštovanju, prisrčne nasmehe in stiske rok. Nič, prav nič ni prišlo s teh srečanj. O študentskih demonstracijah se menda sploh niso pogovarjali. A nekaj je le ušlo – in to Vučiću: rekel je, da je von der Leynovi zagotovil, da policija ni uporabila zvočnega topa. S tem pa je povedal, da so se dejansko pogovarjali o študentskih demonstracijah.

Velika večina evropskih funkcionarjev seveda točno ve, kdo je Vučić, da je nevaren in korumpiran avtokrat. In ne, ne vemo, kaj so mu obljubili ali s čim so mu grozili (oboje gre z roko v roki). Vemo pa, da se v evropskih institucijah bojijo izbruha nasilja v Srbiji in BiH in tega, da bi Srbija še bolj zapadla pod Putinov vpliv. Tisto, kar imajo, s čimer držijo Vučića, je denar. Ta denar je danes moč, ki dejansko preprečuje kaos in konflikt v BiH in tudi zadržuje Vučića, da ne obračuna brutalno s študenti. Evropski denar. A kdor danes prebira odzive na ta srečanja demokratičnih predstavnikov unije in avtokrata Vučića, razume, kot da ga podpirajo. Kako to? Mar ne delajo ti evropski politiki točno tega, kar smo jim z Balkana leta sporočali – da je edina pot do miru na Balkanu njegova evropeizacija in vključitev v Evropsko unijo? Mar jim ne sporočamo ves čas, naj nikar ne prepuščajo Balkana zaostanku in drugim, ki prežijo na to zaplato zemlje, Kitajski in Rusiji? In še več: mar nismo teh evropskih politikov kritizirali po Putinovem napadu na Ukrajino, ker se z njim, čeprav je samodržec in diktator, ne pogovarjajo, saj je pogajalska miza edina pot do miru?

To nas pripelje do zelo podobnega primera v Sloveniji, absurdnega na enaki ravni. Gre za pokojninsko reformo. Danes poslušamo, da je to, kar smo dobili, le senca reforme, nič od nič, še ena sramota te vlade. Resno? Kaj pa dejstva? Kako smo sploh prišli do tega, da bi bilo treba še bolj zaostriti pogoje upokojevanja? Tokratno pokojninsko reformo je evropski komisiji obljubil predsednik vlade Janez Janša leta 2020 kot nekaj, kar bomo naredili v zameno za pridobitev sredstev iz postkoronskega svežnja. A tudi Janša je takrat vedel, da dejanske reforme Slovenija ne potrebuje – in je obljubil nekaj, kar bo lahko izpeljati, zblefirati, ne da bi klestili pravice. Od leta 1999, ko smo v Sloveniji resno reformirali pokojninski sistem, je število prebivalcev te države naraslo za deset odstotkov, za 200 tisoč ljudi, zaradi priseljevanja tujih delavcev. Zato danes slovenski pokojninski sistem ne potrebuje prave reforme. Je stabilen. Zakaj torej žolčni napadi na vlado? Ker tega, da je vse skupaj blef, ne izreče? Res nihče ne razume, da tega ne more javno razglašati?