Komentar / Zmešnjava

dr. Bogomir Kovač

28. 3. 2025  |  Mladina 13  |  Ekonomija

Fiskalna zmešnjava v Bruslju in tudi Ljubljani se v letu 2025 stopnjuje. Nova fiskalna pravila EU so začela veljati aprila 2024, toda slabo leto kasneje so jih evropski voditelji zaradi nove agende evropske obrambe že zamejili. Nova oborožitvena tekma in obrambni izdatki ne spadajo med zapovedane fiskalne omejitve, podobno, kot je to veljalo za pandemijske in energetske izdatke v zadnjih štirih letih. EU v nizu vedno novih izjemnih kriznih razmer očitno nima ustreznih fiskalnih pravil ali pa jih sploh ne potrebuje več. Rigidni fiskalni okviri so očitno povsem neprimerni za sedanjo geopolitično, okoljsko in socialno krizo, stopnjujejo ekonomsko divergenco in politično fragmentacijo EU. Tudi nova fiskalna pravila in sistem ekonomskega upravljanja EU ne odpravljajo bistvenih težav glede trajnostne rasti in konkurenčnosti, finančne stabilnosti in zadolženosti. Slovenija je znotraj teh zagat pripravila nov zakon o fiskalnem pravilu glede na nove usmeritve evropske komisije. Toda navidezno ohlapnejša pravila zahtevajo večjo odgovornost, zato celo povečujejo javnofinančna tveganja države. Dolgoročni izzivi slovenskih javnih financ so še vedno nerešljiva uganka slovenske politične srenje.

Zgodba s fiskalnimi pravili je del stare agende velike prenove EU, ki se začenja s slavnim Delorsovim poročilom (1989) in končuje s politično Pogodbo o EU (1993). EU je tako prerasla v ekonomsko in monetarno unijo (EMU), nikoli pa ni dosegla fiskalne unije, ki zahteva politično unijo in ne zgolj posebno zvezo držav. Ta institucionalni torzo je v zadnjih tridesetih letih povzročil sistematično ekonomsko zaostajanje EU in usodno politično neučinkovitost. Sloviti maastrichtski fiskalni kriteriji sredi devetdesetih let glede dovoljenih primanjkljajev in zadolževanja članic (3/60: 3 odstotke BDP za primanjkljaj, 60 odstotkov BDP za dolg) so bili v izhodišču zgolj okorni konvergenčni kriteriji držav pred uvedbo evra. Toda ostali so vse do danes kot arbitrarni usmerjevalci fiskalnega upravljanja EU.

Nova fiskalna pravila je evropska komisija začela pripravljati že v okviru pandemijske krize leta 2020. Starim so očitali kompleksnost in nepreglednost, pa premajhno prilagodljivost in neučinkovitost pri izvedbi fiskalnih zavor glede presežnega primanjkljaja in dolga, tudi procikličnost. Nov pristop spreminja protokole fiskalnega usklajevanja med evropsko komisijo in državami, poudarja srednjeročni fiskalni okvir proračunskega načrtovanja, operativni kazalnik in merilo odstopanja sedaj prevzemajo neto izdatki sektorja države. Širši srednjeročni okvir štirih oziroma sedmih let in koncentracija na neto izdatke je navidezno dobra rešitev. Pomeni širši horizont fiskalnega prilagajanja in poenostavitev razumevanja »fiskalnega napora« držav. Toda stari fiskalni meji 3/60 ostajata kot merilo strogosti nadzora fiskalne konsolidacije. Ostaja tudi vrsta spornih določitev neto izdatkov države glede cikličnih komponent, pa ocen glede ustreznosti programov javnih investicij in strukturnih reform. Namesto starih zadreg »strukturnega primanjkljaja« stoji sedaj nova bruseljska nebuloza s »strukturno primarno bilanco«. Skratka, dobili smo morda manj zapleten mehanizem različnih »naporov fiskalne politike«, pa več načinov prilagajanja glede presežnega primanjkljaja in vzdržnosti dolga. Število predpostavk novega pristopa je večje, meril javnofinančne stabilnosti pa je manj, vse pa na koncu determinira staro razmerje med gospodarsko rastjo, inflacijo in obrestnimi merami. Mnogo hrupa za nič, kot bi to komedijo zmešnjav poimenoval vrli Shakespeare.

Nova fiskalna pravila potemtakem ne opredeljujejo jasnih poti javnih financ držav članic. Poleg tega si je EU glede njihovega dometa že v izhodišču sama zabila avtogol z izločitvijo vojaških izdatkov. Nemčija si je s tem političnim vetrom kulture sprememb in sredi lastnega povolilnega medvladja drznila opustiti staro pravilo »dolžniške zavore« in večnega varčevanja. Nemški fiskalni ekspanzionizem s 1000-milijardnim vojaškim in infrastrukturnim paketom dejansko spreminja politiko evropske komisije in tudi ravnanja ECB. Hayekovo »nemško vprašanje« je postalo bumerang.

Slovenija je ob tem zgolj bleda senca sprememb, za zdaj brez jasnih usmeritev in ocen učinkov novih pravil. Gladka politična podpora novi vladni zakonodaji je bolj odraz nerazumevanja fiskalnih razmer kot jasne fiskalne politike. Nov zakonski zapis fiskalnega pravila, prilagojen bruseljski agendi, je podobno benigen kot tisti v ustavi. Zato so pravne skrbi odveč, ekonomske pač ne. Kračunov fiskalni svet je tu na srečo ohranil svoje pristojnosti in neodvisnost, pa tudi potrebno kritično ost do javnofinančnega načrtovanja. Slovenija je na fiskalno spolzkih tleh. Zanaša se na razmeroma ugoden izhodiščni položaj, stavi na relativna fiskalna razmerja, toda izdatki in dolg rasteta absolutno, odplačila tudi. Naša težava je, da je srednjeročni fiskalni načrt nesprejemljiv in zavezujoč, mi pa izdatke množimo in prelagamo v prihodnost. V krizi, ki je pred durmi, bodo te reči lahko hitro usodne, tako kot leta 2013.

Evropska manipulativnost in domača lahkotnost fiskalne politike nas lahko resno skrbita. Nobena nova pravila in odpustki ne morejo nadomestiti ekonomske logike javnih financ in odgovornosti političnih odločevalcev. Fiskalna bipolarna motnja pa je povsod in za vse težko ozdravljiva nadloga.