Začenja se nova zgodovinska doba, ekonomsko nepredvidljiva in politično nepravična

dr. Bogomir Kovač

25. 4. 2025  |  Mladina 17  |  Ekonomija

Štiri desetletja je neoliberalna globalizacija gnetla svetovno gospodarsko ureditev z liberalizacijo in deregulacijo zunanjetrgovinskih tokov. V ozadju tržnih procesov se je socialna država topila skupaj z ledeniki, družbena neenakost v državah OECD pa je rasla v nebo. Neoliberalni kapitalizem je socializem za bogate. Prevlada finančnega kapitala zahteva trdnost institucij, ne pa tudi odgovornosti. Temu se bolje prilegajo avtoritarne oblasti kot demokratične. Zato je neoliberalizem povezal globalni korporativni svet z avtokracijami, tudi z vzhajajočim neofašizmom. V tej strupeni mešanici ekonomskega nacionalizma in skrajno desnega populizma so pristale tudi ZDA. Trump zato ni nerodna izjema, temveč zoprno pravilo, ni politična deviacija ZDA, temveč njihova dejanska podoba. Toda njegov ekonomski problem niso carine, ampak globalni položaj dolarja. Politični problem ni sesutje mednarodnega reda, to je politična kriza ZDA. Usodni primanjkljaj ZDA je dejansko nekonkurenčnost njihove »liberalne demokracije«.

Henry Luce je leta 1941 v reviji Life objavil vpliven članek Ameriško stoletje, namenjen mobilizaciji ZDA v drugi svetovni vojni. Luce vidi »ameriško stoletje« kot antipod ameriškega izolacionizma, stavi na izjemnost ameriškega internacionalizma. Evropska družba naj bi bila zgrajena na militarizmu in nasilju trde moči, »ameriško stoletje« pa je prežeto s fascinacijo z mehko močjo in drugačnostjo ameriške družbe. Tu se vse vrti okoli privlačnosti političnih vrednot in ekonomskih sredstev razvoja, amerikanizacija sveta je edina prava in mogoča, najboljša in končna zgodovinska rešitev. Za ameriško prevlado zadostuje torej zgolj sprememba »načina življenja« in ne radikalni prevrat »produkcijskega načina«, kot je nekdaj učil Marx. Seveda je v ozadju te ideološke naracije drugačna zgodba.

ZDA od leta 1944 z dolarjem kot svetovno valuto obvladujejo svetovni finančni in trgovinski sistem, z recikliranjem svetovnih trgovinskih presežkov drugih Američani financirajo deficitarno ekonomiko svoje države. Samo 11 let po letu 1945 ZDA niso bile dejavno vključene v vojaške spopade, hkrati pa so bile odgovorne za stotino državnih prevratov po svetu. Po hladni vojni (1991) in prelomnem dogodku 11. septembra (2001) v ameriški politiki dokončno prevladajo neokoni, novi konservativci. Začenja se projekt »novega ameriškega stoletja« (PNAC), s popolno svetovno prevlado ZDA (Pax Americana). Povampirjeni ekonomski trumpizem je zgolj zadnja, politično precej neokusna stopnja tega razvoja. Trump torej ni nesrečno naključje, temveč del načrtovanega Projekta 2025.

ZDA že dolgo kljubujejo napovedim o svojem zatonu, toda dejansko ohranjajo vodilni položaj in Trump ima politični mandat za utrditev Pax Americane in ne za njen propad. Zato je njegova carinska igra del odgovora, kako to doseči. Prva igra stavi na poglabljanje ekonomskega kaosa in opuščanje pravil in vrednot svetovnega reda. Druga se igra s kalkulacijo ekonomskih koncesij in mešanico pritiskov glede na ameriške interese. Prva alternativa je bolj militantna, druga bolj ekonomska, dejansko pa sta obe povezani. Zato je začel s političnimi koncesijami do Rusije, dobil pa jasen ekonomski odgovor Kitajske. Danes smo bližje tripolarnemu svetu (ZDA, Kitajska, Rusija) kot ameriškemu unilaterizmu. Toda v svetu prepletenega biznisa in digitalnih tehnologij suverenost nacionalnih držav izgublja veljavo. Hkrati svetovne podnebne, demografske in zdravstvene preizkušnje terjajo povezovanje in ne izolacionizem. Tu je celo mehka moč nemočna.

Carinska politika sama po sebi brez industrijske in drugih ne rešuje ničesar, povzroča pa razvojno škodo in finančna tveganja. Deficit tekočega dela plačilne bilance pove, da ZDA trošijo več, kot proizvedejo, da varčujejo manj, kot investirajo. Zato si izposojajo od preostalega sveta in tu nastopi zanka. ZDA obvladujejo manj kot 15 odstotkov svetovne trgovine, toda večino finančnih transakcij po svetu poteka v dolarjih. Dolar je svetovna rezervna valuta in ključni ameriški globalni privilegij. Carinske vojne dejansko ogrožajo zaupanje investitorjev v dolar. Če bodo Kitajska, Japonska, Nemčija … začele prodajati ameriške obveznice in nehale investirati v razvrednoteni dolar, so ZDA na kolenih. Trump si želi premoči dolarja, a ga hkrati spodkopava. Meni, da bi bile ZDA bolj konkurenčne z njegovim razvrednotenjem, hkrati pričakuje, da bodo vsi investirali vanj … Trumpizem je blasfemična ekonomika političnega šarlatana.

Toda dolar je politično blago, njegova kriza je druga stran politične krize in nasprotno. Dva vzvoda sta ključna. Ameriška demokracija temelji na političnem investiranju, politiki so zavezani interesom kapitala in ne ljudem. Kar je v Evropi volilna korupcija in lobiranje, je v ZDA legalno in legitimno sredstvo oblasti. Druga nevšečnost je absolutna prevlada logike nacionalne varnosti. Od leta 1947 so ameriške vlade militaristični stroj notranjega ustrahovanja in zunanjega intervencionizma. CIA in vojaška industrija sta vzporedni nedotakljivi državi. Zato je politični ustroj ZDA danes tako disfunkcionalen, s Trumpom notranje avtokratski in globalno iliberalen.

Začenja se nova zgodovinska doba, ekonomsko nepredvidljiva in politično nepravična. Distopičnost je spodrezala iluzije, da svet ne (z)more samomorilnih dejanj.