20. 5. 2008 | Mladina 20 | Kolumna
Razpad vrednot v času zatona civilne družbe
Fenomen navijaških Viol in menedžerja Boška Šrota
© Tomaž Lavrič
V Mariboru pol leta niso igrali prvoligaških nogometnih tekem, ker so obnavljali stari štadion. Ko so zgradili imenitni objekt, se je na slavnostni otvoritvi zbrala številna publika, ki je do konca napolnila tribune, in nogometaši so z lepo igro premagali gostujoče moštvo. Odličen razlog za idilično zadovoljstvo. A vsi te pozitivne evforije niso delili. - Jasno poražena ekipa! Nikakor, najbolj so pobesnele uradne navijaške skupine Viole, ki so polomile in iztrgale 50 novih stolov!???????
Da bi publika, ki bo obiskala premierno predstavo v novi ljubljanski Operi, po operni predstavi z žepnimi nožki in damskimi škarjicami začela cefrati in šniclati fotelje in lože?
Res da je nogometna publika drugačna od operne, toda, da se obnašajo domači navijači do lastnega štadiona kot do svojega največjega sovražnika? Z malo sreče bi prišli v zgodovino kot drhal, ki je svoj novi tempelj zažgala že na dan otvoritve.
Zgodovinsko je odreagiral predsednik kluba Branik dr. Alojz Križman, ki je padel v prvinski jok in napovedal svoj odstop. Mož z digniteto. Ne samo danes, v osemdesetih je kot rektor mariborske univerze javno branil svoje študente, ki so jih kot urednike in pisce alternativne Katedre preganjali policaji po nalogu vrha tedanje mestne partije. In to v časih, ko so bili rektorji konformistični del establišmenta, ki ni problematiziral delovanja partijskega režima.
Povsem drugače od gospoda Križmana pa ravna aktualni mariborski politični vrh. Župan Kangler in podžupan Peče nista pozvala policije, da izsledi nogometne vandale, ampak sta se sešla z izgredniki. Njuno uradno sporočilo je bilo pomirjajoče šokantno: mediji pretiravajo o škodi, uničenih je bilo vsega 20 stolov, Viole pa so obljubile, da bodo v prihodnosti bolj obzirne.
Mariborska politika je tako legitimirala nasilništvo kot družbeno sprejemljivo obliko obnašanja!
Ko so nogometni huligani pustošili po Britaniji, je premierka Margaret Thatcher, imenovana železna lady, sprejela posebne zakone, s katerimi je izkoreninila najhujše oblike nasilja, pri čemer pa ni v avdienco sprejela navijaških nasilnežev. Zanjo je veljala enostavna logika: huliganom in vandalom je vstop na štadione prepovedan; odgovor na divjaška uničevanja je en sam - zapor!
Kot največji Kalimero moderne Slovenije pa je nastopil direktor Pivovarne Laško Boško Šrot. Mož si je privoščil, da je vlekel za nos celotno Slovenijo. Novinarji so mesece pisali o nerazumljivem fenomenu Danijele Raković, ki je kot anonimna borzna posrednica največja lastnica Pivovarne Laško. Revija Manager jo je uvrstila na četrto mesto najbogatejših Slovencev, Boško Šrot pa je vseskozi molčal. Nič ni demantiral, nasprotno: godilo mu je, da kot splošna resnica velja nekaj, kar je evidentna laž.
In ko se je razkrilo, da je vendar on lastnik fantomskega podjetja Kolonel, je sklical novinarje, da bi jim režeč se zdrdral obtožbo na premiera Janšo, ki da je kriv zato, da je moral on Boško Šrot pretentati vesoljno Slovenijo. Predsednik vlade je namreč nasprotnik ad hoc menedžerskim prevzemom, ko direktor s prijemom hokus pokus naenkrat postane lastnik več sto milijonov vrednih podjetij.
Ja, hvala bogu, da prvi mož vlade nasprotuje tajkunizaciji. Fenomen Boško Šrot namreč ni efemerna zadeva, zadeva v samo bit slovenske družbe. Prvi mož »Pivovarne Laško« je svojo raboto natančno premislil. Nekoč vrhunski izdelovalci piva so pred leti postali večinski lastniki dveh velikih časnikov Delo in Večer. V teh dneh televizijske in radijske postaje kot glavno temo prinašajo Šrotov Kolonel, dnevni časniki Dnevnik, Finance in Indirekt pa delujejo kot profesionalni mediji, ki kujejo svoje naklade z zgodbo Boška Šrota. Medtem ko se osrednji časnik Delo trudi zakopati drobne informacije o največji aferi globoko v notranje strani, bog ne daj, da bi črne vesti o Bošku Šrotu bíle z naslovnice.
Res, klavrno je gledati usodo tega vrhunskega medija, katerega uredniki ne prinašajo bralcem najbolj iskane teme. Namesto po profesionalnih kriterijih delujejo po lastniški podrejenosti.
In kje je tu civilna družba? Čaka, če bo kaj storilo tožilstvo. In anemično opazuje, kako je vse odvisno od tega, ali bodo hudičevi odvetniki povedali, da je vse v okviru zakonov. Ali ima civilna družba pravico do svojega glasnega mnenja?
Kje so zdaj profesorji ekonomije, ki so nujnost privatizacije utemeljevali na načelu, da je za podjetja slabo, če so zaposleni hkrati tudi lastniki podjetja? Kje je bivši predsednik države Milan Kučan, ki vedno opozarja na nevarnosti avtoritarnih oblik vladavine? Kje so medijske asociacije in liberalne akademije, ki so branile Delo, ko je kazalo, da njegovo avtonomijo ogroža Janševa koalicija?
V morda najbolj kritičnem trenutku sodobne slovenske stvarnosti je glas civilne družbe onemel, izvzemši kajpak Nešrotove medije.
Ironija zgodovine, saj se bliža dvajsetletnica ustanovitve Odbora za človekove pravice, ki je med sojenjem četverici mobiliziral javnost v odpor proti načrtovani prekrojitvi Slovenije, ki bi se dogodila, če bi družba sprejela kot normalno dejstvo, da vojaški aparat z zapiranjem in sojenjem novinarjem uvede oblast vojaških sodišč.
In kaj pravi o Šrotovih rabotah, ko na en mah prevzema podjetniško in medijske mastodonte, vodja Odbora Igor Bavčar? - Nekoč legendarni organizator civilnodružbenega odpora prav zdaj vodi svoj menedžerski prevzem Istrabenza.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.