30. 5. 2008 | Mladina 22 | Kolumna
Mediji in referendum
Časniki versus korporacije versus država versus ljudsko glasovanje
© Tomaž Lavrič
O medijih je povedal najbolj trpko oceno prvi mož KD Matjaž Gantar: ko so novinarji prodajali svoje deleže časopisni hiš, so se odpovedali delu svoje avtonomije. Časnikarji, ki veljajo kot četrta oblast, predvsem pa kot kritični um, ki opazuje in nadzoruje politično in finančno elito, niso razumeli privatizacije. Katastrofalna ocena za profesijo!
Pa vendar: ali je bilo na začetku devetdesetih in še desetletje potem res nemogoče ugledati perspektivo prihodnosti?
Danes usodne zadeva časnika »Delo« sporočata odvetnik Zdolšek in menedžerka ASK, za »Večerovo« avtonomijo novinarjev pa garantira predsednik nadzornega sveta. Velikih novinarskih in uredniških imen tu ni, niso več nikakršen faktor, so le plačana delovna sila.
Časnikar, ki je torej prodajal delnice, je živel v iluziji, da se strukturno delovanje časopisov ne bo spremenilo, tudi če bo namesto njega postal lastnik borzno-posredniška hiša, banka ali pivovarna.
Od kod ta naivnost? Kdor je v starem režimu poslušal marksistično ekonomijo, je tam slišal, da je ključno v podjetništvu prav lastništvo kapitala, da iz njega izvira izkoriščanje proletariata. Preprosto povedano: za zaposlenega je najboljši princip, da je hkrati tudi delničar podjetja, skratka izkoriščani in izkoriščevalec v isti osebi.
Seveda pozitivno poznavanje marksizma ni bila splošna vrednota, toda zadoščal bi že praktični zgled. Če so podjetniki, finančni inženirji in menedžerji sistematično kupovali certifikate in delnice, je bil to jasen signal, da je to početje lukrativno. Kdo, če ne novinarji, bi ga morali prvi prepoznati???
Res pa je, da je za alarmantno stanje v medijih nesmiselno iskati vzroke v lahkomiselnosti novinarjev, ki so po Gantarju svoje medijske deleže prodajali zato, da so si omislili nov avtomobil. Ko bi počeli to, bi se vdali v usodo: tako pač je!
Profesor novinarstva Slavko Splichal je izrekel morda rešilni stavek: »Brez resnih posegov države ni možnosti za preživetje medijev kot utemeljiteljev demokratične družbe.« Zakon svobodnega trga je za medije uničujoč, če imajo isti status kot hrenovke.
In sedaj nastopi paradoks, ki ga je že pred desetletjem lansiral sociolog Tomaž Mastnak, ko je začel pisati o državi kot zaščitniku državljana pred velikimi korporacijami. Državni aparat smo otroci socializma samoumevno jemali kot večnega antagonista, ki omejuje naše svoboščine in pravice.
Naenkrat torej postane država ta, ki lahko s svojimi ukrepi zaščiti in sploh omogoča profesionalni žurnalizem.
Multinacionalka je nevarnejša od vlade. Če se slednja poskuša polastiti medija, bo dojemljiva za množično nezadovoljstvo javnosti, medtem ko je podjetniku, ki si podvrže časnik, povsem vseeno za kritike. Njega namreč ne čakajo volitve, njegov položaj je stabilen in se požvižga na javno mnenje. Še več, z večino sploh ne deli iste etike.
Zadnjič se je pripetil fiasco odličnemu voditelju Odmevov Slavku Bobovniku, ko je v oddaji gostil lastnika in direktorja Viator-Vektorja Zdenka Pavčka. Za »proti-gosta« je namreč imel profesorja Miho Juharta, ki se je v trenutkih, ko bi se moral opredeliti, vsakič zazrl v višave in potem spregovoril v maniri ne tič ne miš. Osamljeni Bobovnik je na koncu potegnil zadnjega aduta in gospoda Pavčka vprašal, če se mu njegovo lastninjenje ne zdi etično sporno. Jasno, da je dobil začudeni odgovor ne, toda isti Pavček je v oddaji nastopil vehementno, kot da se njemu godi velika krivica. Povedal je dobesedno, da je Slovenija po osamosvojitvi šla čez hudo gospodarsko zgodbo, in da so menedžerji glavni rešitelji slovenske osamosvojitve.
Odmislimo prepotentno komičnost in poglejmo le na mentaliteto sodobnega menedžerja. Ta je do absurda prignan lik Hlapca Jerneja, samo da je zdaj menedžer tisti, ki se ne zadovolji z direktorsko plačo, nagradami in opcijami na delnice, ampak razume kot svojo moralno pravico, da za boglonej postane še lastnik podjetja.
V istem času je parlament razpisal posvetovalni referendum o regionalizaciji Slovenije v imenu ideje, da se družbeno bogastvo razporedi bolj enakomerno po državi. In kaj je reakcija medijev? Vrstijo se politiki in stranke, ki nasprotujejo razpisu referenduma. Zares pravi, da je referendum nesmiseln, Lipa, da je pokrajinski blef. Franc Žnidaršič iz Desusa je sklical kar tiskovno konferenco, na kateri je dejal, da bi denar za referendum raje namenili za pomoč revnim upokojencem. Poslanca Bogdan Barovič SNS in Aleš Gulič LDS sta se javno izrekla proti referendumu. Oglasil se je celo ljubljanski župan, kateremu je vladajoča koalicija sicer ustregla, ko je ljubljanski občini dala status pokrajine. Zoran Janković tako poziva meščane k bojkotu referenduma.
In mediji vse to skrbno beležijo in objavljajo!!!???????????????????
To je tako, kot če bi pred parlamentarnimi volitvami objavljali mnenja ljudi, ki bi menili, da so volitve nesmisel in zapravljanje denarja ter javno pozivali državljane k bojkotu volitev.
Ja, kdo bi zdaj ugovarjal, češ da volitev in referenduma ne moremo primerjati. Nasprotno, ustava zagotavlja tako pravico do volitev kot do referenduma. Za referendum je določena natančna procedura, kdo ga lahko zahteva in kdaj se ga mora razpisati. Če zanj zbere podpise 40.000 državljanov, 30 poslancev, večina v državnem svetu, pri posvetovalnem pa večina v državnem zboru. Ko se to zgodi, je referendum avtomatska ustavna posledica. Zdaj postane referendum mesto političnega odločanja. Namesto vlade in parlamenta o ključnem vprašanju odločajo sami državljani. Če se stranke o rešitvi problema ne morejo sporazumeti, odločitev prestavijo na ljudstvo.
Predreferendumski čas je torej okvir, v katerem zagovorniki referendumskega vprašanja in njegovi nasprotniki nizajo razloge za in proti. In demokratični proces bo dal v medijih primerljivo površino enim in drugim, ne glede, kaj si posamezni urednik misli o referendumu. Zakaj vsak rezultat pomeni uspeh referenduma, tudi poraz, ki pač pomeni, da ljudstvo odsvetuje aktualni oblasti predlagano regionalizacijo.
Stranke in politiki imajo možnost, da pozivajo glasovalce, da glasujejo na referendumu za ali proti, lahko se o referendumskem vprašanju sploh ne izjasnijo, politična neumnost pa je nasprotovati že razpisanemu referendumu in pozivati k bojkotu. Na koncu namreč odloči večina teh, ki se udeležijo referenduma. Za ostale, ki ne pridejo na glasovanje, se pač predpostavlja, da jim je vseeno, kakšna je izbira.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.