26. 6. 2008 | Mladina 26 | Uvodnik
Ko oblast bere misli
»Iz njega [predsednika uprave Istrabenza Igorja Bavčarja] se predvsem skuša narediti največjega tajkuna v Sloveniji, čeprav mislim, da to ni. Ne glede na to, po kakšni poti je šel, so nekateri precej večji, le da tisti, ki so precej večji, imajo v lasti časopise in medije in pozornost odvračajo na druge.«
Predsednik vlade Janez Janša, v oddaji Večerni gost, 22. junija 2008
»Po slovenski ustavi nima končne besede nobena veja oblasti, ne parlament, ne vlada in ne sodstvo. Zadnjo in odločilno besedo ima ljudstvo. In če ljudstvo enoglasno meni, da so goljufivi prevzemi 'kraja' in da je 'ukradeno blago' treba vrniti, potem gre za mnenje, ki ga nobena oblast ne more in ne sme prezreti.«
Predsednik državnega zbora France Cukjati, v slavnostnem govoru poslancem, državni zbor, 24. junija 2008
Naj vas ne zavede: izjavo Janeza Janše, da so mu ljubši manjši tajkuni kot tisti tajkuni, s katerimi danes ne prijateljuje, smo dali na prvo mesto le zato, ker tako nazorno potrjuje logiko predsednika vlade. Sicer je le potrdil tisto, kar smo že vedeli: da tajkuni in tajkunstvo niso problem, problem so le tajkuni, ki so na napačni strani.
Res skrb zbujajoča je izjava predsednika parlamenta. Kaj že piše na vsaki sodbi? Sodba v imenu ljudstva. Iz česa to izhaja? Iz ustave. Kdo sodi v državi? Sodstvo. Ne ljudstvo. In še manj oblast, ki sama izbira - tako kot Cukjati -, kdaj se bo sklicevala na katero mnenje ljudstva in ga uresničevala. Ljudstvo - v Cukjatijevem smislu - marsikaj misli. A zato imajo demokratične države pravni red in imajo v ustavi zapisano, da so pravne države, da gre za vladavino prava, ne pa za vladavino ljudstva. In ko politiki na takšen način začnejo brati misli ljudstva, takrat je nekaj močno narobe. Na zmožnosti branja misli ljudstva in vedenja, kaj je za ljudstvo dobro, so (bile) namreč utemeljene diktature. V demokraciji se ljudstvu berejo misli na volitvah in referendumih.
A Janševa in Cukjatijeva izjava nam dasta vedeti nekaj drugega. Da izgubljajo živce. Glede tajkunov se oblast sklicuje na mnenje ljudstva, na mnenje ljudstva, ki ga je dobila z neposrednim spraševanjem - na referendumu -, pa se požvižga. Ko na ravni države dobi za svoj predlog pokrajin le podporo slabih sedmih odstotkov, nima s tem nobenih težav. Če izid ni pravi, je bilo ljudstvo pač zavedeno.
A vladne muke povzročajo premike tudi na drugi strani. Kdor je natančneje spremljal odzive treh opozicijskih voditeljev, Katarine Kresal, Boruta Pahorja in Gregorja Golobiča, je opazil, da se je med njimi ta teden spet vzpostavila ločnica. V prvih odzivih na referendumski izid so vsi trije seveda poudarili skromno udeležbo in s tem tudi skromno legitimnost referendumskega »da« pokrajinam. A ko je nato predsednik vlade napovedal, da bo vlada v zgolj nekaj dneh prišla v državni zbor s pokrajinsko zakonodajo, se je Pahor odzval kot - Pahor. Pozival je vlado, naj prepusti sprejemanje pokrajinske zakonodaje prihodnji vladi, ni pa zmogel reči, da njegova stranka v državnem zboru te zakonodaje ne bo podprla. Nazadnje je zamomljal, da se bo o tem odločila poslanska skupina. Pa Pahorjev problem ni poslanska skupina - v resnici je bil on edini med vidnejšimi socialdemokrati, ki tega ni rekel. Drugim je bilo vse jasno.
Čeprav se je še pred časom zdelo, da se morata Golobič in Kresalova ves čas prebijati iz Pahorjeve samooklicane mandatarske sence, nenadoma vse pogosteje prevzemata pobudo in obvladujeta prostor. Zakaj? Predvsem zato, ker se za njima ne vleče senca partnerstev z Janševo vlado iz prvih treh let sedanje vlade. In kdo Pahorja vedno znova opozarja, da je bil na svoj partnerski način zraven? Ne Kresalova in Golobič, temveč Grims, Černač, Janša in drugi možje sedanje koalicije.
Cukjati je v omenjenem govor dejal tudi: »Pred dvajsetimi leti je na Slovenskem zaslovel do takrat malo znan tednik, ker je pisal to, kar je čutil praktično ves slovenski narod. V njegovih kolumnah se je zrcalila volja slovenskega ljudstva po osamosvojitvi in demokratizaciji. Takrat smo bralci v njegovih člankih odkrivali svoje misli in svoje zahteve. Zato smo ob aretaciji njegovih novinarjev spontano vstali in zaščitili svoje novinarje, svoje heroje.« Hecno, da ta učeni mož ne pomisli, da morda tednik še vedno zastopa enake postulate, mož, ki ga bere, pa njegovega pisanja ne razume več. Tudi pred dvajsetimi leti so bili možje, ki niso razumeli Mladine. In tudi oni so bili oblast, ki je mislila, da zna brati misli ljudstva in da ve, kaj je za ljudstvo dobro.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.