13. 8. 2008 | Mladina 33 | Uvodnik
Vsak ima svoj spomenik
So šli in so odkrili njegov prvi spomenik. Bil je zagorski župan Matjaž Švagan, tisti Švagan, ki se mu je zdelo, da bi bilo fino, če bi Drnovškov spomenik odkril kar ameriški predsednik George W. Bush - že s to zamislijo je pokazal, da je sicer Drnovška morda res pogosto srečeval, poznal in razumel pa ga ni. Kdor je vsaj amatersko spremljal Drnovška in njegova mnenja, tudi preobrazbo, na kaj takega ne bi nikoli pomislil - Bush pač sodi med tiste, ki jih je Drnovšek videl kot težavo za razvoj sveta v prihodnosti. A ubogemu Švaganu je mogoče oprostiti - je le mali politik, ki danes išče novo politično zavetje, novo kandidatno listo, njegov premislek pa je preprost. Morda je res, da bo kandidiral na listi SDS in je bila to njegova usluga predsedniku stranke, morda ni. Dejansko je vseeno.
Poleg njega je stal Janez Janša. Tisti Janša, zaradi katerega se predsednik Janez Drnovšek protestno ni udeleževal državnih proslav, da bi pokazal globoko nestrinjanje z naravo režima, ki ga je v Sloveniji vzpostavil prav ta Janša. Tisti Janša, ki je za živa o Drnovšku govoril z očitnim gnusom na obrazu, se iz njega norčeval, ga smešil - zlasti po tem, ko je Drnovšek opozoril, da je Janša v državo zanesel strah ter popolno izključevanje drugače mislečih. Drnovšek je bil tisti, ki je prvi med poklicanimi na glas povedal, da je Slovenija postala država čistk, kjer človek, če ne spada v pravo stranko ali spada celo v napačno, ne more zasedati pomembnega položaja - pa naj je strokovno še tako neoporečen. Če kdo torej ni imel in nima nobenih moralnih pravic, da bi se postavljal v senci Drnovškovega spomenika in njegove politične dediščine, je to Janez Janša.
Le pol leta je trajalo, da so začeli Drnovška izkoriščati - in to brez sramu. In to prav tisti, ki mu za življenja niso zmogli izkazati niti trohice spoštovanja - niti temeljnega spoštovanja, ki mu je šlo kot predsedniku republike. Da je Janša ob njegovem spomeniku sprevračal resnico, češ da naj bi bilo Drnovšku in njemu skupno povezovanje, je grda nesramnost, ne le navadna politična perverzija. Človek, ki si tako gradi politični kredo, je hladen in neobčutljiv preračunljivec. S tem je v resnici demonstriral vse tisto, na kar je opozarjal prav Drnovšek. Če bi Drnovška spoštoval, bi razumel, da tam nima kaj iskati. Priložnosti, da bi bilo drugače, pa je zamudil in uničil sam.
Ne pravimo, da so stvari, ko pridemo do vprašanja zaznamovanja pomena Janeza Drnovška, preproste. Drnovšek je bil za Slovenijo pomemben politik, državnik. A ne zaradi funkcij, ki jih je opravljal, temveč zaradi načina, na kakršnega jih je opravljal, in dediščine, ki jo je zapustil. In seveda: kot tak ne le da ima pravico dobiti svoj spomenik, vsi tisti, ki so ga spoštovali, imajo pravico do njegovega spomenika in do izkazovanja spoštovanja do njegovega dela.
Ko se je družina pokojnega predsednika izrekla zoper postavljanje spomenikov in poimenovanje trgov in ulic po njem, se je zdelo, da pretirava, da gre za kaprico, celo domišljavost. Res lahko odrekajo naciji, da pokaže svoje spoštovanje do pokojnega državnika? Drnovšek kot brat in oče je bil seveda le njihov - kot državnik pa je bil naš. Da se lahko zgodi, da bo imel po smrti spomenik(e) in po sebi poimenovane ulice, se je izvorno odločil Drnovšek sam - s tem, ko je politik sploh postal. S to odločitvijo je postal javna oseba tudi v tem smislu. Redkim politikom se sicer zgodi, da jim želijo postaviti spomenike - a ko se to zgodi, soglasja družine ljudstvo ne potrebuje. Tudi zato ni bilo nobenega razloga, da bi željo družine jemali preresno - vzeti bi jo bilo treba v vednost, se je zavedati, izkazati občutljivost do nje, družini omogočiti, da njen Janez Drnovšek ostane nedotaknjen, hkrati pa predsedniku izkazati spoštovanje in mu zagotoviti mesto v zgodovini. A politični sopotniki Janeza Drnovška so po sporočilu družine malone onemeli in sporočilo sprejeli, ne da bi si privoščili tiste nekaj svojeglavosti, tako značilne prav za Drnovška, in stuhtali način, ki bi onemogočil, da bi se postavljanje spomenika - postavljanje spomenika tako ali drugače - sprevrglo v zlorabo pokojnika. Pri tem je res: vsaka senca, ki bi padla na to dejanje, bi bila preveč. In je bila preveč.
Ker ne glede na vse, ne glede na zlorabo, ki se je zgodila, ljudje so si spomenik Drnovšku želeli. In prav je, da so ga dobili: oboji, Drnovšek in tisti, ki Drnovška cenijo. In tem je tudi popolnoma vseeno, kakšen Drnovškov spomenik je in kateri mandeljc je začutil odkritje spomenika za svojo priložnost. Vsak si namreč sam postavlja svoje prave spomenike - takšne in drugačne. No, nekateri to počnejo tudi na odkritjih spomenikov.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.