11. 9. 2008 | Mladina 37 | Kolumna
Finska fronta
Ko resnice o Sloveniji veljajo več, če prihajajo iz tujih medijev
© Tomaž Lavrič
Župan Ajdovščine Marjan Poljšak zahteva, da premier Janez Janša na državni proslavi na Primorskem ne sme imeti slavnostnega govora. In razlog? Ker da bi ga zlorabil v predvolilne namene.
Možakar ima načelno prav: vsakič ko se premier pojavi v funkciji predstavnika slovenske države, bo v predvolilnem času del državniške avre prenesel še na svojo stranko. Toda to ni Janševa posebnost, enako je veljalo za Antona Ropa in Janeza Drnovška, a v njunih časih ni bilo slišati podobnih zahtev. Ta princip sega kajpak daleč prek slovenskih meja: vsak aktualni predsednik vlade ima že z opravljanjem svoje funkcije v času volilne kampanje določeno prednost.
Ko bi bil Poljšak zgolj župan, bi še lahko razumeli njegove držo. Toda Poljšak ni razumnik, ampak je trenutno tudi poslanski kandidat »Lipe«, stranke, ki je v frontalnem spopadu s premierom Janšo. Skratka, poceni manipulacija.
Vendar pa velja slediti njegovemu predlogu, da bi na proslavi moral kot slavnostni govornik nastopati Boris Pahor.
Boris Pahor je že desetletja odličen pisatelj in prodoren mislec, toda v Sloveniji so ga začeli množično opevati šele tedaj, ko so njegove knjige in njegovo osebnost začeli hvaliti po Italiji. Pač tisti slovenski refleks inferiornosti, ki ga med Slovenci porodi vest, da je njihov rojak čislan v svetu. Potem ga začno še sami slaviti, četudi v resnici niso prebrali nobene njegove knjige niti ne poznajo nobene njegove misli. Padejo v pravo malikovanje, ki izključuje vsakršno racionalnost.
Toda Boris Pahor je predvsem mož razuma. In kot tak je idealen, da skozi njegovo misel premislimo finsko fronto predvolilnega spopada. Reč je namreč postala že absurdna. Zdaj je na komercialni finski televiziji z intervjujem gostoval še slovenski premier Janša. In nova finska oddaja je postala vroča medijska vsebina na Slovenskem. Finska kot sinonim serjoznosti se vse bolj spreminja v grotesknost romanov Arta Paasilinne, v katerih je objekt poroga finsko uradništvo. Da bi se predsednik slovenske vlade naslovil na slovensko občestvo, napravi pentljo prek več tisoč kilometrov oddaljene Finske, državljani pa potem s slastjo surfajo po medmrežju, da bi poslušali njegove angleške odgovore finski novinarki. Vsebina je spet nepomembna, vse smo že slišali, gre le za to, da premier pokaže državljanom Slovenije, da lahko tudi na Finskem nastopi v pozitivni luči.
A kje smo pozabili Borisa Pahorja? Kaj ima on z dejstvom, da se volilna kampanja bije na Finskem? V junijski številki tržaške revije »Mladika« je imel intervju, v katerem je na vprašanje, kaj bi rad posredoval mladim, odgovoril: »Ne pustite, da vam drugi solijo pamet, sami študirajte zgodovino, sami spoznajte, kaj se je dogajalo, sami primerjajte, kaj se ne bi smelo zgoditi in kaj naj se v prihodnje ne zgodi. Ni drugih nasvetov.«
Maksima Borisa Pahorja je torej: uporabljajte razum, ko presojate dejstva, ne pustite, da vam sklepe podtikajo drugi.
Torej berimo medijske vsebine pahorjansko. Časniki so nenavadno veliko pozornost odmerili članku v berlinskem »Tageszeitungu«. In o čem je pisal ta nemški levičarski list? Dopisnik iz Stockholma se je pošalil iz Janše, ko ga je uvrstil ob bok poljskemu predsedniku Kaczynskemu in ju poenotil kot zgled avtoritarnih državnikov. In kje je našel Janšev greh? Novinar Wolff poroča, da je slovenski premier poklical po telefonu finskega premiera in od njega zahteval, da posreduje na državni televiziji zaradi objave razvpitega dokumentarca. Toda poseg je bil neuspešen, zakaj finski kolega ga je zavrnil rekoč, da na Finskem velja svoboda medijev. Sporočilo bralcem je torej jasno: premier Janša je poskušal ukazovati medijem na Finskem, kaj naj objavljajo.
Vendar četudi dani primer vzamemo z vso resnostjo, je le klavrna slika avtoritarca, ki v deželi, ki ji vlada, ne more nič ukazati največjim slovenskim medijem, in sedaj se na novo osmeši z neuspešnim poskusom na Finskem. Torej kvečjemu parodija nemoči politika z avtoritarno dušo.
Toda novinarja Wolffa vzemimo raje dobesedno. Da si lahko v miru ustvarimo svojo sodbo, moramo najprej pogledati, na čem temelji novinarjev dokaz o avtoritarnosti. Kaj je njegov kronski dokaz navedenega pogovora med finskim in slovenskim premierom? Je posnel izjavo samega Mattija Vanhanena, ki je v mikrofon izrekel te besede? Nak, Wolff se sklicuje na informacije iz vladnega kabineta v Helsinkih. Dva premiera se pogovarjata po telefonu, finski vladni urad ne poroča o natančni vsebini pogovora, novinar pa razkrije veliko resnico na podlagi anonimnega vira!????
Ne, takemu principu razum ne more slediti! To je dno kredibilnega novinarstva. Dopustimo, da bi bile izrečene besede med predsednikoma morda resnične. Toda poslanstvo novinarja ni, da širi trače in insinuacije, ampak, da poskuša prinašati garancije za fakte, ki jih predstavlja. V danem primeru pogovora dveh, v katerem eden (Janša) zanika očitano mu vsebino, bi lahko preveril stanje stvari pri drugem. Novinar Wolff bi lahko zastavil direktno vprašanje na finskega premiera: »Moji viri pravijo, da je Janša od vas zahteval intervencijo pri nacionalni televiziji, ali to drži?« In šele na osnovi tega odgovora bi potem napisal ali umaknil svojo trditev.
Seveda lahko Wolffi ravnajo tudi tako, kot so, toda to je lastnost nekredibilnih reporterjev »rumenega tiska«. Skrivanje za fasado preiskovalnega novinarstva je preveč plehko. Že biblijski primer »Watergate«, kjer sta novinarja napadla ameriškega predsednika Nixona na podlagi ustnega vira, je povsem drugega reda. Afera »Watergate« je postala legendarna zato, ker se je potem izkazalo, da sta imela prav. In kaj sta počela novinarja? V državi, ko policija ne tožilstvo ni preiskovalo ne govorilo o prisluškovanju političnim tekmecem Nixona, sta prinesla osupljivo vest.
Kaj počne velik del slovenskih novinarjev v zadevi Patria? Policijska in tožilska preiskava suma poslovnih rabot je že mesece znana, zadeva je ves čas v rokah institucij, katerih funkcija je preiskati utemeljenost suma. In kaj storijo mediji? Objavljajo materiale, ki naj bi jih imela tudi finska policija, in delajo intervjuje s finskimi novinarji, ki so o tem producirali svoje prispevke. Njihovo lastno preiskovanje stvari je na nulti stopnji. V čem pa je to podobno aferi »Wartergate«?
Tema, ki bi lahko bila objekt novinarskega preiskovanja, bi bila blokada komunikacij med finsko in slovensko policijo, o kateri v intervjuju za »Delo« namiguje finski preiskovalec Kaj-Erik Björkvist. Toda ne na način zgodbe, ki postavi mikrofon pred Finca, da vanj izlije besede, da bi slovenska policija morala storiti več. Ampak s stališča stvari same, ko novinar od finskega sogovornika zahteva točne podatke, kdaj in kaj je zahteval od slovenskih kolegov, potem pa preide v dialog s slovenskimi preiskovalci, ki bi lahko pojasnili svoj odgovor. In prek tega pingponga bi nastajal članek. Potem bi vedeli vsaj to, ali se je preiskava res ustavila, in če res, zakaj oziroma zaradi koga.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.