25. 9. 2008 | Mladina 39 | Kolumna
Zanka zmagovalcev
Kaj prinašajo rezultati parlamentarnih volitev?
© Tomaž Lavrič
Ob vsakih volitvah se postavi vprašanje, kolikšen je bil prispevek medijev k odločitvi volivcev. Dva novo ustanovljena brezplačnika sta eklatantno atakirala politike trojčka, medtem ko sta bila velika dnevnika »Delo« in »Dnevnik« trojčku v veselje. Politični komentator »Vlado Miheljak je zadnji predvolilni tekst spremenil kar v agitko, v kateri je brez zadrege protažiral kandidaturo Franca Jurija iz stranke Zares, medtem ko je glavni urednik »Dela« v uvodniku javno pozval k zamenjavi vlade.
Svoboda izražanja je tudi svoboda izrekanja, toda za časnika, ki o sebi pravita, da sta strankarsko neopredeljena, vsekakor nekoherentno. Vendar te gesti nikakor nista manipulaciji, zakaj bralec ve, da je to pač pogled kolumnista oziroma urednika, na njem pa je, da argumentacijo sprejme ali zavrne.
Tretji, bolj usoden prispevek je prišel v TV Dnevniku nacionalne televizije. Zadnji torek pred volitvami je bila kot druga osrednja vest najavljena odločitev župana Jankovića, da podpre trojček. Prav, tudi to je dogodek. Toda osrednje informacije so mu namenile kar triminutni prispevek, v katerem je ljubljanski glavar priobčil še svoj komentar v obliki demonizacije aktualne vlade. TV Dnevnik, ki v svoji zasnovi prinaša serijo kratkih vesti in poročil, je posvetil skoraj desetino časa enemu samemu dogodku: predvolilni podpori Zorana Jankovića. In to ne prvič, pred časom je vsaj dvakrat TV Dnevnik poročal, da ZJ podpira trojček, da pa se še ni odločil. In sedaj, ko je to storil tretjič, je dobil pozornost, ki jo televizije naklonijo divjanju orkana.
Premier Janez Janša je svoj minimalni poraz pojasnil s pogledom na tabelo, po kateri je bil gladko premagan v ljubljanskih volilnih enotah, kjer je bila volilna udeležba daleč nadpovprečna. Njegovi nasprotniki bodo seveda porekli, da je to pač posledica mačehovskega odnosa vlade do prestolnice, torej realno in ne manipulativno stanje.
Toda, kdo je lansiral tezo, da država uničuje Ljubljano? Na prvi pogled opazimo prej nasprotno: prosperiteta mesta, ki je polno gradbišč, govori sama zase, da se v glavno mesto stekajo stolpnice evrov. Skratka, od začetka mandata župan vseskozi ponavlja: država nam je vzela stotine milijonov. In mediji to kajpak sproti beležijo. Zato v tej točki medijem ni očitati manipulacije. Drugo dejstvo je, da v mestnem svetu ni opozicije. Opozicije v smislu artikulirane osebnosti, ki bi predstavljala alternativno politiko. SDS je očitno kandidirala medle kandidate, ki imajo status mestnih nergačev. Ker torej župan ne vodi bitk s karizmatičnim vodjem mestne opozicije, je dobil možnost, da je premestil svojo bitko iz mestnega sveta proti premieru vlade. Fenomen Janković je tako soustvarila prav SDS, ko za svojega liderja v mestu ni postavila močne persone.
Z zmago Pahorjeve SD pa se je stvar začela sprevračati sama vase. Gospod Janković se je spozabil in po razglasitvi prvih izidov kar sam pozval na slavje trojčka pred Tromostovjem. Obnašati se je začel, kot da je on zmagal na volitvah. Medtem ko je potencialni mandatar zadržan in skop z besedami, Janković medijem razlaga, kako sodi k trojčku še Desus in kar na svojo roko sestavlja vladno koalicijo. Če mesto lahko upravlja po kavbojsko, se je naenkrat izkazalo, da na državni ravni še velja vladavina prava. Tako smo dobili komedijo, ko se je javil poslovnež Joc Pečečnik, ki je objavil, da je on dobrotnik, ki je Pahorjevemu trojčku plačal spektakel mestnega rajanja.
SD kot naslednica koministične partije je sicer dosegla epohalno zmago, saj je prvič v svoji zgodovini od leta 1945 zmagala na svobodnih volitvah. Če je bil Miran Potrč postavljen za predsednika partijske skupščine leta 1986, mu tokrat kaže, da postane povsem demokratično izvoljeni predsednik parlamenta.
V času, ko je SD za odtenek premagala tekmico SDS, pa je svoji zaveznici Zares in LDS porazila do tal. Toda užitek zmagovalca ji od prvega trenutka trgajo iz rok: najprej župan Janković, potem predsednik Zaresa Gregor Golobič, ki se nosi kot veliki zmagovalec, in predsednica LDS Katarina Kresal, ki celo strankin fiasco doživlja kot zgodovinsko zmago. V parlament ni prišel nobeden izmed opaznih nosilcev strankine politike: ne Školč ne Anderlič ne Moge ne Petek ne Švagan ne Gulič. V resnici bi morali prav oni protestirati, da so bile volitve manipulacija, saj so se v prvih vrstah tolkli zoper Janševo vlado, pred njimi pa so se v volilnih okrajih zvrstili anonimni kandidati Zaresa in celo Desusa.
Številčno gledano sta Zares in LDS pač velika poraženca: danes štejeta skupaj borih 14 poslancev, še pred štirimi leti je LDS tehtala 23 poslanskih glasov. Devet poslancev je izgubila samo še Nova Slovenija, ki pa se je po takojšnjem odstopu predsednika Bajuka zavila v samopremislek. Ko se je bil Golobič topil od veselja, kako je stranka iz nič skočila na devet poslancev, je zatajil, da je Zares zmagovito krilo LDS, da je ob svojem fantomskem rojstvu iz nič že v prvem trenutku štelo 7 poslancev. Danes pa razen dveh novih obrazov tvorijo poslansko četico dolgoletni funkcionarji, ex-ministri in poslanci LDS: Vajgl, Gantar, Širca, Golobič, Trofenik, Lahovnik in Franco Juri.
Komaj dan po volitvah je že izskočil Franco Juri, ki je nonšalantno napovedal, da bo nova vlada zamenjala vse kadre, ki jih je v velika podjetja imenovala zdajšnja vlada. Kot pravi jurišnik je pozval na čistke, seveda po načelu dedemonizacije: vsi, ki so povezani z Janšo, so vitezi zla, vsi, ki jih postavimo mi, so beli angeli.
Ta cirkus pirovanja in delitve plena je očitno zbudil Boruta Pahorja, da se je spomnil, da je v trojčku on popolni zmagovalec, in se ovedel nadležnosti jurišnikov Zaresa in ljubljanskega župana, ki ga je sicer slikovito opisal sociolog Miha Kovač z bosanskim pregovorom o lepljenju na zmagovalce: Gdje su Turci tu je i mali Mujo. Relativni poraz Janše je paradoksalno napoved konca fenomena Janković, ki je črpal svoj pomen prav kot njegov antagonist.
Videz močne vezi enakovrednega levega trojčka, ki je prinesel lep volilni izid, pa se je začel kazati v vsej svoji iluzornosti. Primus in portparole ni Golobič, ampak Pahor, medtem ko SD ni enaka med enakimi, ampak prva med enakimi. Po volilnem slavju je pred trojčkom poleg problema hierarhizacije moči težko rešljiva naloga: katere vsebine, izvzemši satanizacijo Janševe vladavine in delitev oblastniških položajev, jih sploh družijo?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.