29. 10. 2008 | Mladina 44 | Kolumna
Razmožganjenje
Pogled proti Kitajski
© Tomaž Lavrič
Evropski poslanci so sklenili, da nagrado Saharov letos dobi kitajski borec za človekove pravice Hu Jia. Pri različnih evropskih in ameriških založbah pa je izšel roman kitajskega disidentskega pisatelja Ma Jiana Pekinška koma, ki izhaja iz pokola na Tiananmenu leta 1989. Potem ko je zahodni svet slavil olimpijske igre v Pekingu, je očitno prišel trenutek slabe vesti: zdaj o resnični Kitajski pripovedujejo njeni intelektualci, ki se lahko svobodno izražajo v Evropi in ZDA.
A odmislimo politiko in poglejmo stvar samo. O čem pripoveduje disident Ma Jian? V intervjuju za Le Nouvel Observateur opiše Kitajsko kot pralnico možganov, vendar ne zameji moderne države od časov Mao Cetunga. Še več, kot cilj aktualne bogate in razvite velesile postavi razmožganjenje lastnega prebivalstva!!!
Toda to ni več samo kitajska tema, udari tudi po zahodnem svetu, saj mu poruši mit, po katerem se demokracija razvije tako rekoč naravno v okolju svobodne trgovine in razmaha modernih tehnologij, ki omogočajo široko dostopnost vesti, idej in medijev. Dolgo je namreč veljal enačaj, da so manj razvite družbe že same po sebi despotsko organizirane, da je demokracija le druga stran gospodarsko razvitih družb.
Skratka, razvoj in dostopnost spleta ne peljeta v demokratizacijo. To, da živimo v sedanjosti, ne pomeni več samoumevno, da živimo v bolj demokratičnih časih.
Da Ma Jianu ne bi verjeli na prvo besedo, premislimo, na čem utemelji svojo apokaliptično sodbo. Zanj je sodobna Kitajska projekt družbene harmonije, ki združuje poldrugo milijardo ljudi, pri čemer pa ne goji niti ne dovoli kritične misli, ki bi se spraševala o samoumevnostih. Zato krvave dogodke, kot je Tiananmen, briše, a ne samo kot zgodovinsko dejstvo, temveč kot topiko razmišljanja in polemike.
A kako to uspe politični nomenklaturi v okoliščinah, ko lahko posameznik z nekaj energije in radovednosti pobrska po literaturi? Nekoč je bilo preprosto: knjige s prepovedanimi idejami so sežgali in jih preprosto izničili. Kako lahko danes preprečijo postavljanje teh vprašanj? Preprosto, nova Kitajska ponuja izjemen gospodarski razvoj in možnost osebnega bogatenja. Prva misel mladih in starih je, kako finančno uspeti. Svet materialnih dobrin je postal poslednji smisel bivanja, življenje duha tone v pozabo. Nekoč kulturno močna Kitajska se spreminja v Singapur, kjer ljudje nimajo političnega mnenja. In kjer se kot posledica ekskluzivne filozofije hiperdobička pojavljajo škandali: danes v podobi zastrupljenega mleka, jutri v usodni količini toksinov v mineralni vodi, pojutrišnjem v novem kancerogenem izdelku.
Tako pripoveduje Ma Jian in mi lahko sočustvujemo s Kitajci in smo ob tem zadovoljni, da živimo v svetu, kjer so dovoljene in se prosto krešejo vse ideje. Res?
Da bi ujeli pomp in mit britanske kraljice, so tisoči brzeli po Ljubljani. In potem čakali in stali uro in več, da bi uzrli od blizu njeno veličanstvo. Televizije so pošiljale številne ekipe, da so ujele vsak posamezni korak in vse, ki so bili izvoljeni, da pridejo v njeno bližino.
Enormno delo in fascinantna energija sta bila vložena za efemerni občutek - osebno doživeti svetovno čudo, kot je kraljica Elizabeta II.
Pač v skladu s svobodo izbire: nekdo šteje za uspeh, da je pretekel maraton, drugi, da je pohajkoval po Tibetu, tretji, da je videl vse tekme nogometne lige prvakov, četrti, da je prebral Čarobno goro Thomasa Manna, peti, da je šel na koncert Boba Dylana etc.
Sočasno je svetniška falanga ljubljanskega župana Zorana Jankovića sklenila, da podre več kot sto let staro stavbo Kolizeja, da bi na njenem mestu lahko zrasel moderen gigantski objekt.
Namesto da bi pričevalko, ki ohranja utrinek 19. stoletja, obnovili, so se odločili, da jo porušijo in izbrišejo iz podob sodobne Ljubljane.
Se je ob njeni smrtni obsodbi pred njenim poslopjem zbrala skupina tisoč protestnikov, ki so v mirnem sprevodu odšli protestirat pred mestni magistrat?
Da bi za hip doživeli anahronistično podobo kraljice, ki sega iz časa srednjega veka, so se angažirale množice državljanov, politikov in novinarjev. Da bi za svoje oko in za rodove zanamcev obranili pogled na dobo Avstro-Ogrske, ni padlo na misel nikomur. Pač, skupini arhitektov in somišljenikov, ki je spisala apel Ne rušiti Kolizeja!
Vendar meščani ne živijo socialnega življenja. Ko jankovići rušijo vrtičkarske barake, se arhitekti le nasmihajo, ko jankovići rušijo Kolizej, so vrtičkarji privoščljivi, ko jankovići planirajo sredi Dravelj med stolpnice stisniti še nekaj blokov, so prebivalci Rožne doline ignorantni, ko jankovići razgrinjajo načrt, kako zgraditi garažno hišo na mestu Plečnikove tržnice, so nakupovalci v megacentrih vzvišeni do branjevskega duha. Vsakič enaka odsotnost družbene solidarnosti.
V Ljubljani prinaša ideje mesta samo še župan. Od nikoder kolesarske mreže, ki bi zahtevala označevanje in gradnjo kolesarskih stez, od nikoder prosvetljenih meščanov, ki bi po zgledu pokrajine Ile-de-France promovirali idejo primestnega vrtičkarstva, ki bi na tržnicah prebivalstvo oskrbovalo s sveže pridelano zelenjavo, od nikoder ljubiteljev narave, ki bi zahtevali, da se življenjska raven ne meri samo po kvadratnih metrih prodajnih centrov, ampak tudi po številu in izbiri dreves in parkov.
Svetovno čislani slovenski pisatelj Boris Pahor je med rojaki cenjen zaradi svojega ugleda, a mediji ne predstavljajo njegovih konkretnih misli. V Nekropoli npr. zapiše: »Nastopila bo, se mi zdi, dolga doba, ko se bo človeštvo razšlo in si spet poiskalo zelenja in gozdov in rek ... se bo do kraja zavedelo, da ogromni mestni konglomerati niso nikakršna rešitev naše usode ...«
V ozračju, kjer mediji ne prinašajo kresanja idej, kjer prihodnost ne nastaja med prostimi tekmami različnih vizij, kjer torej dominira samo agenda mestnih oblasti in kjer se meščani spreminjajo samo v sprehajalce in nakupovalce, tam se začenja Ma Jianova Kitajska.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.