20. 11. 2008 | Mladina 47 | Kolumna
Kriza pod starimi menedžerji
Od formiranja vlade do konceptov politične vladavine
© Tomaž Lavrič
Parlamentarna zaslišanja kandidatov za ministre so sicer lep spektakel za medije, medtem ko o politiki nove vlade praktično ne povedo nič. Vzemimo le tri izstopajoče: policijsko ministrico Katarino Kresal (LDS), kulturno ministrico Majdo Širca (Zares) in okoljskega ministra Karla Erjavca (Desus).
Ker so podporniki stranke LDS tudi iz krogov spornega finančnega kapitala in ker je partner gospe Kresalove odvetnik Miro Senica poslovno povezan s številnimi »tajkunskimi« podjetji, se kajpak že vnaprej pojavi skepsa o neodvisnem delu policije v takih primerih. Toda kandidatka Kresalova pravi, da bo njena usmeritev prav preganjanje gospodarskega kriminala. Komu prisluhniti: dvomu ali njeni besedi? Racio govori za prvo, vendar pa kritika lahko legitimno spregovori šele potem, ko se pojavijo njena dejanja oziroma nedejanja.
Poslanka Širca je med svojimi političnimi nasprotniki veljala za radikalno političarko, ne nazadnje je avtorica žaljive prispodobe o aseksualnem Janezu Janši, ki si ga predstavlja med ejakulacijo samo sredi političnih spopadov. Klavrna popotnica za ministrico, ki naj bi združevala različnosti v kulturi! Tudi njena takojšnja zahteva po spremembi zakona o RTVS in medijskega zakona nakazuje, da namerava podrediti medije novi oblasti. Toda prvi njeni predlogi stvar postavijo na glavo. Pravi, da bo spremenila delovanje medijskega sklada tako, da ne bo favoriziral medijev, ki so blizu oblasti, in medijev z lepimi dobički. Naravnost idealno zadane prvobitno idejo medijskega sklada, katerega funkcija je ponuditi državljanom čim širši spekter pogledov in vsebin časnikov, televizij, spletov in radia. Tudi zakonska utemeljitev avtonomnosti novinarjev je pro verbis simpatična poteza. A ključno je, kaj se bo iz tega izcimilo? Ali bodo te napovedi res to, ali pa le krinka, pod katero bo nova vlada prevzela nadzor nad nacionalko?
Najbolj kritizirani član ministrskega zbora je seveda Karl Erjavec. Mož, ki je bil popolni ignorant okoljskih problemov. O njih ni s svojo stranko doslej povedal niti stavka. Torej dizaster na celi črti. Sociolog Tomaž Mastnak v »Dnevniku« izpelje iz tega celo radikalno kritiko mandatarja. Borut Pahor, da s takšnim izborom ministra izkazuje svojo popolno ignoranco do vprašanj okolja. Načelno ima Mastnak seveda prav, toda agens movens ekološke misli mikrobiolog Gorazd Pretnar (SP »Delo«) vzame komedijantskega Erjavca zares. Poduči ga o problemih in od njega pričakuje, da bo ekologom prisluhnil in kot minister začel braniti naravo.
Navidez banalnosti, toda v resnici gre za krucialno razliko v razumevanju politike. Kaj je namreč smisel demokracije? Državljan, ki enkrat na štiri leta voli, in potem zadovoljen oziroma nezadovoljen čaka, kaj bo postorila oblast v svojem mandatu. To je klasični koncept, medtem ko francoski zgodovinar Pierre Rosanvallon postavlja pod vprašaj načelo, da je demokracija omejena na štiriletno abstinenco državljanov. Državljan je namreč ta, ki svoje usode ne prepusti slepo v roke oblastnikov, ampak vseskozi participira pri kreiranju regulativ in postav. Salonski ekolog se bo samo križal nad nekompetentnim izborom Erjavca, medtem ko bo pragmatični ekolog v njem videl priložnost in možnost, da ga z argumenti, zgledi in lastno aktivnostjo pripravi do tega, da postane Erjavec za okolje morda celo odličen minister. Kar objektivno niti ni težko, če pomislimo na neverjetno mlačnost Janeza Podobnika, ki je celo dramatično povečanje količine trdih delcev v zraku v večjih mestih jemal samo kot programsko vsebino, ne pa kot problem, zoper katerega je treba podvzeti konkretne ukrepe. Ali še toliko bolj, če se spomnimo na nekdanjega LDS ministra in danes politika Zares Janeza Kopača. Pod njegovo vladavino je nastal aktualni princip enostavne zazidave, ki je praktično izločil lokalno prebivalstvo kot resen faktor urbanističnih odločitev, tako da danes špekulantski investitorji poceni kupijo javno zelenico v mestu ter jo s pomočjo mestnih botrov spremenijo v zazidljivo parcelo, na kateri zrastejo bloki in stolpnice.
Skratka, okoljski minister Erjavec je enigma; njegova sla po medijski všečnosti lahko iz njega naredi politika, ki konča obdobje, v katerem je bilo okolje plen vsemogočih finančnih in gradbenih investitorjev.
Najbolj zabaven je sicer prizor nad soočenjem z gospodarsko krizo. Legendarni nadzornik Istrabenza Janko Kosmina je s stisnjenimi zobmi pred kamerami priznal, da je bil direktor Igor Bavčar preveč ambiciozen v nakupih podjetij in da je zdaj podjetje zaradi dolgov prisiljeno po nizki ceni prodati bodisi Drogo-Kolinsko bodisi svoj delež Petrola.
Vsa leta smo poslušali, kako so menedžerji odgovorne figure, na katerih sloni uspešnost podjetja in da za to prejemajo sanjske plače in nagrade. Ko podjetje danes kolapsira, pa je menedžer samo igračka v rokah usode, saj revež pač ni mogel predvideti, da se bo kreditni balon razpočil. Karkoli se pripeti, prva skrb podjetja je, da ohrani še naprej istega menedžerja!!!!!!!??? V dani situaciji bi bilo ja najbolj logično, da bi lastniki odstavili Bavčarje, Šrote et consortes, saj je očitno, da so se odlično znašli samo v načelu predrzne strategije frenetičnega kupovanja drugih podjetij na račun kreditov, ki naj bi jih v pričakovani prosperiteti poplačevali v prihodnosti.
Tokrat se velja spomniti na Mercator, ampak ne na sestanek iz leta 2005, ampak na dogodek izpred desetletja. Takrat so nadzorniki Mercatorja odstavili direktorja Živka Pregla in ga zamenjali z Zoranom Jankovićem. To je bilo frapantno presenečenje: leva je namreč zamenjala miš. Gospod Pregl je bil velika osebnost, nekoč celo podpredsednik zadnje Markovićeve jugoslovanske vlade, renomirani gospodarstvenik, ki pa je izgubil z anonimnim trgovčičem in lastnikom negativno razvpite firme Electa. Podjetnik Pregl je bil vržen na smetišče zgodovine, zakaj nadomestil ga je bolj moderno aktualni mož, ki je na račun bajnih kreditov pokupil vse Mercatorjeve tekmece Emona, Živila Naklo in tako naprej. Danes je prišel trenutek zadoščenja za ljudi Preglovega kova, saj je očitno prišel konec dobe, ki ga je odnesla.
In kaj počne danes podjetnik Janković? Če so njegovi včerajšnji menedžerski tovariši v direktorski zadregi, saj ne dobivajo več samoumevnih vnaprejšnjih kreditov, se on obnaša, kot da se ni dogodila svetovna kriza. Njegovi aparatčiki v mestnem svetu so mu izglasovali sklep, da se lahko mesto zadolži za 50 milijonov evrov, župan Janković pa še ni opazil, da je čas razcveta minil, da postaja problem, kako sploh vrniti dolgove. Vseskozi ga je vodilo temeljno načelo, po katerem županuje tako, da od seje do seje prodaja mestna zemljišča; če za predlagano ceno ne gredo, jih do naslednje seje ponuja za drastično nižjo vsoto.
Medtem ko so ekologi zelo angažirani v zahtevah do ministra, pa je meščanom popolnoma vseeno, kaj počne njihov župan. Od nikoder niti samoumevnega očitka, da prodaja mestno srebrnino, da bo v tem tempu zadnji dan mandata prodal še poslednjo mestno parcelo!
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.