Lik voditelja
Državni, mestni in evropski primer
© Tomaž Lavrič
Manj kot teden dni je potreboval premier Borut Pahor, da je prešel pot od bedaka do junaka.
Ko je v referendumski vročici iskal konsenz, se je bil zanj pripravljen ponižati in kot primus odhitel v Mariboru k predstavnikom stranke, za katero še včeraj 90 odstotkov Slovencev sploh ni vedelo, so vsi udarili po njem, svoj kamen je vanj zalučal celo predsednik Danilo Türk. Ko pa se je nekaj dni kasneje srečal s hrvaškim premierom Ivom Sanadarjem, ne da bi dosegel kakršenkoli približevalni korak, je postal nacionalni heroj. Pred kamerami je namreč povedal, da bo do hrvaškega vstopa v EU še naprej neizprosen. In v hipu je navdušil celo del opozicije; za patriota ga je razglasil sam Zmago Jelinčič, odličnost mu je prisodila ljudska stranka.
Pahor je vsekakor našel originalni recept vladanja po vzorcu starodavnih pravljic: vladar, ki je razumevajoč do svojega ljudstva in neizprosen do tujih ljudstev. In kot tak uhaja liberalnim kritikom, ki mu očitajo, da ravna nedržavniško, če se pogaja s pikzibnarji, namesto da bi kot odločni vladar udaril po mizi. Ti namreč pozabljajo, da so prejšnjemu premieru Janezu Janši očitali prav takšno držo avtoritarnosti, ko se je odločal mimo volje opozicije ali dela javnega mnenja.
Javno mnenje, ki ga kajpak kreirajo mediji, je tokrat ocenjevalo uspešnost vlade. Na tehtnici je rahlo pretehtala ocena neuspešno s 40,6 proti 39,6 odstotkom uspešno. Hladen matematični um bi situacijo opisal kot minimalni nihaj od ravnovesja, medtem ko je časnik »Dnevnik« postregel z naslovom: »Porazne ocene po 100 dneh vlade«.
Porazni status je sicer dobila ideja referenduma kot takega, še zlasti zaradi argumenta, kako je nesprejemljivi luksuz v času gospodarske krize. Nasprotno, referendum ni dobrina, ki bi jo merili z novci. Je še vedno dragocen princip ljudskega odločanja. In v danem primeru Stranke Slovenskega Naroda se nakazuje, kako bizarna ideja pač ne bo zbrala 40.000 državljanov, ki bi podprli referendumsko pobudo.
Sam pojem referenduma implicira avtonomnost državljanov, ki o javnih rečeh odločijo sami, ne da bi svojo usodo prepustili v izključno upravljanje politikom. Ti namreč izgubljajo občutek mere demokratičnosti.
Če namreč državljan posluša radijsko oddajo, ki se mu zdi enostransko navijaško risanje politike, mu na kraj pameti ne bo prišlo, da bo poklical v studio in zahteval, da ga voditelj spusti v eter. A tudi, če se kdaj to zgodi, ga tehniki ne bodo priklopili v oddajo. Zadnjič pa se je pripetilo prav to. Državljan Ivo Vajgl je za Studio ob 17h ocenil, da je preveč enostranski, in naenkrat se je vklopil v program tako oblastniško, da je hrvaški publicist Davor Gjenero protestno zapustil studio. Češ, da česa takega od Tuđmanove smrti naprej ni več doživel. Politik Zaresa Vajgl se je po ostri reakciji Društva novinarjev branil, da je imel voditelj svobodo, da njegovo intervencijo v program zavrne. Vsekakor, toda alarmantno je stanje duha, ko si politik sploh jemlje pravico, da med oddajo vdre v program, v katerem ne vabijo poslušalcev, da se javljajo s svojimi mnenji. Njegovo opravičilo, da je to storil zaradi neuravnoteženosti, je skregano z razumom. Saj ni dirigent in krotilec množičnih medijev! Drugič se bo povzpel na gledališki oder SNG, kjer se bo pred očmi publike sprl z igralci, ki da preveč pozitivno igrajo lik župnika v Cankarjevih Hlapcih!????
Značilnost demokratične družbe je prav ločevanje segmentov družbe, ko politiki potrpežljivo prenašajo, da je radijski studio avtonomen prostor, v katerega nimajo vstopa, če niso vanj izrecno povabljeni kot gostje.
Državljani nimajo takih moči. Še več, celo v zadevah, ki jih substancialno zadevajo, niso faktor odločanja. Vzemimo zadnjo pogruntavščino ljubljanskega glavarja. Župan Zoran Janković si je namreč omislil projekt karta Urbana. To bo enotna kartica, s katero bodo meščani lahko plačevali avtobus, članarine v knjižnicah, parkiranje in vožnjo z vzpenjačo. Imenitno, toda, kakšne probleme ta megaprojekt sploh rešuje?
So se meščani izogibali javnih knjižnic, v katerih so enkrat na leto plačali članarino? So turisti bojkotirali vožnjo z vzpenjačo, ker so jo morali plačevati s kovanci? So v mestu parkirne površine nezasedene, ker šoferji niso metali novcev v parkomate? Je študija pokazala, da se ljudje ogibajo javnega prevoza, ker ga morajo plačevati z žetoni?
Ne in ne in ne in ne. Enotna karta je praktični nesmisel, ki je očitno koristen samo za podjetje ULTRA, ki je s projektom zaslužilo 2 milijona evrov, zraven pa še 45.000 evrov za njegovo mesečno vzdrževanje. Znamenita ULTRA, ki je bila v času prejšnje vlade pribežališče za politike LDS oziroma danes Zares, kot sta Gregor Golobič in Janez Kopač. V času gospodarske krize res sanjski posel.
Medtem ko slovenska prestolnica ponuja meščanom dvig bivalnega standarda z Urbano, so v EU podelili nagrade za najbolj zeleno evropsko prestolnico. Eden letošnjih zmagovalcev je Stockholm, ki se je odlikoval s skrbjo za čist zrak in prepredenost mesta z zelenimi površinami. Diametralno nasprotni koncept od aktualne Ljubljane, ki je spremenjena v gradbišče, kjer nove gradbene jame poganjajo kot gobe po dežju.
Človek bi sodil, da politiki na Slovenskem ne sledijo modernim standardom bivanja. Toda, kdo je bil visoki sekretar EU, ki je z nagrado spodbujal ideje zelene prestolnice? Nihče drug kot slovenski sekretar Janez Potočnik. Ki pa ravna kot klasični evrobirokrat, zakaj v času svojega mandata ni prihajal v slovenska mesta, kjer bi predaval in pojasnjeval svoj vseevropski projekt zelenih mest ter tako meščanom in županom ponudil alternativne poglede urejanja mest.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.