12. 3. 2009 | Mladina 10 | Uvodnik
Kriza? Preveč se govori o njej.
»Mi podpiramo vse, kar škoduje sedanjemu redu ... Pospešujemo politiko katastrofe, zakaj samo katastrofa, to je zlom našega liberalnega sistema, bo utrla pot novemu redu ... Vse, kar utegne povzročiti katastrofo vladajočega sistema - vsaka stavka, vsaka vladna kriza, vsako vznemirjanje državne oblasti, vsaka slabitev sistema - koristi, zelo koristi nam.«
Gregor Strasser, nacist, v Nationalsozialistische Briefe, 1929
Ena od značilnosti nacistov je bila njihova neverjetna prostodušnost. Hitler je v Mein Kampfu brez težav pisal o tem, kako je treba množicam lagati, in sicer mastno (»ker množice v svoji primitivni preproščini laže nasedejo debelim lažem kakor majhnim«), Goebbels pa je govoril o tem, da je »človek s trdnim značajem brez bistrosti še zmeraj boljši človek kot inteligenten človek, ki ni tako značajen«. Danes je takšno čudno prostodušnost težko najti in tudi tisti, ki morda razmišljajo podobno, vsaj v javnem nastopanju nikoli ne govorijo takšnih norosti.
In vendar se nam danes ni treba spraševati, kako so ti prostaški in kruti ljudje prišli na oblast. Če bi ne bilo krize, ki se je začela leta 1929, danes večina zemljanov priimka Hitler ne bi poznala. Se torej o krizi res preveč govori? Nasprotno, premalo se. Krize ni mogoče reducirati na ekonomijo, kriza je preprosto preveč politična in v vse pore družbe segajoča, da bi jo lahko odrivali kot precenjeno temo. V vseh državah, ki jih je kriza že prizadela, se danes bojijo vzpona populizma in skrajnih politikov. Iz meseca v mesec bodo postajale družbe v prizadetih državah vse bolj jezne. In vedno znova se v vseh državah pravi trenutek in na pravem mestu znajdejo politiki, ki se odločijo zajahati porajajoči se val nezadovoljstva in strahu. V urejenih razmerah so odrinjeni na rob, kriza jih vedno potegne v središče. Zato je o krizi treba veliko govoriti: da bodo ljudje pripravljeni in zmožni prepoznati ta populizem, ki bo meril na njihovo osebno stisko in poskušal iz nje kovati politični kapital.
A to ni nekaj, kar naj bi se zgodilo v prihodnosti, vzpon populizma se je v vseh državah že začel. Danes je družba še normalna, jutri pa že popolnoma zapletena v klobko populističnih obljub, agresivnih spopadov, medsebojnih obtoževanj. V krizi se na oblast pride hitro, ljudje so pripravljeni spregledati marsikaj. Pripravljeni so žrtvovati kakšno svojo svoboščino, predvsem pa tujo, da bi laže zadihali. Na tem je bil nacizem zgrajen, mar ne? Na tem je navsezadnje Slobodan Milošević gradil svojo uničujočo kariero. Kriza iz ljudi dela brezbrižne egoiste, zbudijo se prvinski nagoni. Za nekoga, ki je zelo zadolžen, lahko že izguba delovnega mesta za nekaj mesecev ali zmanjšanje prihodkov za petino pomeni osebni bankrot. In danes je veliko ljudi zelo zadolženih. Še včeraj je bilo ceneje najeti kredit kot kupovati z denarjem.
Politična razmerja se tudi v Sloveniji iz meseca v mesec vse bolj zaostrujejo. Vlada je prva, ki ne bi smela podcenjevati procesov, ki se na eni strani porajajo sami (spodbujeni s krizo) in jih na drugi strani spodbujajo ali pa celo organizirajo njeni politični nasprotniki. Morda je na prvi pogled na primer interpelacija zoper notranjo ministrico Katarino Kresal res videti benigna, celo kontraproduktivna. A takšni populistični udari so se v Sloveniji že velikokrat podcenili, le mesec kasneje pa je bila navadno celotna država popolnoma shisterizirana. Vladajoča levica podobno ta trenutek podcenjuje razpravo o povojnih pobojih - češ, to se nas ne tiče, naloga strokovnjakov je, da opravijo potrebne preiskave. Ni prvič, da levica podcenjuje sposobnost opozicijskega liderja Janše, a že jutri bodo sedeli na njegovi zatožni klopi in poskušali racionalizirati razpravo, ki pa bo že tako potencirana, da je ne bo mogoče ustaviti. In tej vladi se je to zgodilo že pri razpravi o zaključnem računu za leto 2007 in pri ratifikaciji hrvaškega vstopa v Nato.
Ne sklepanje kompromisov s skrajnostmi in populizmom, ampak konstantno razkrinkavanje dogajanja ob brezkompromisno načelni drži - to je edini odgovor na prihajajoče politične turbulence. Le tako si lahko ta vlada zagotovi podporo javnosti - ki jo bo nujno potrebovala. Dokaz, da je le načelnost zagotovilo njenega obstanka, je dobila septembra, na volitvah.
O krizi se v Sloveniji še vedno govori premalo. Intenzivnejša ko bo razprava o njej, bolj bo večini jasno, kaj se dogaja, zakaj se to dogaja in kdo je v resnici za nastale razmere odgovoren. Predvsem pa se bo s tem razprava usmerjala v iskanje rešitev, ne pa grešnih kozlov.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.