19. 3. 2009 | Mladina 11 | Uvodnik
Pahor sreča Pahorja
Predsednik vlade Borut Pahor je prvih sto dni vlade delal le eno stvar: gradil svojo podobo predsednika vlade. To naj bi bil predsednik vlade, ki presega stare zamere in ki se z njimi ne obremenjuje; zato je v njegovem kabinetu lahko posebni svetovalec tudi Dimitrij Rupel. To naj bi bil predsednik vlade, ki ne dela razlik med koalicijskimi in opozicijskimi strankami; z vsemi enako dobro in tvorno sodeluje. To naj bi bil predsednik vlade, ki ne dovoli političnega mešetarjenja in strankarskega kadrovanja, zato ima posebne akreditacijske svete, ki to preprečujejo. To je predsednik vlade, ki z javnostjo Komunicira. To so bili stebri, na katerih je Pahor gradil svojo podobo in domnevno avtoriteto predsednika vlade.
Ko je Pahor imenoval Rupla za svetovalca, so se vrstila javna opozorila. Prvič, da si Pahor s tem predvsem škoduje, saj je načel kapital, ki si ga je ustvaril pri volivcih. Rupel je pač Rupel, Rupel je simbol Janševe vladavine. Predvsem pa: Rupel bo kljub položaju svetovalca ostal Rupel in bo Pahorju zelo hitro predvsem v breme - pa naj ga opisuje še s takimi superlativi. To se je seveda zgodilo. Epizoda s posebnim svetovalcem se je končala klavrno. Za Pahorja.
Ko je Pahor oklical novo, protikrizno zavezništvo z Janšo, so se opozorila kopičila: to partnerstvo načenja podporo vladi med volivci, volivci so protestno volili zoper Janšo, to je zanje nesprejemljiva naveza, saj Pahor z njo legitimira vse poteze Janševe vlade. Predvsem pa: Janša bo zavezništvo izkoristil, da bo Pahorja naredil čim bolj šibkega, in ga bo ob prvi priložnosti izigral. To se je tudi zgodilo. Tisti, ki je na koncu izpadel naiven in izigran, je bil Pahor.
Ob prvih samovoljnih kadrovskih potezah lastnih strankarskih kolegov (spomnimo se, kako je Pahorjev tajnik vodil nekakšne kadrovske seanse) je Pahor napovedal, da bo vlada ustanovila posebne kadrovske svete, ki bodo preprečevali mešetarjenja. Nemudoma so se pojavila opozorila: to ne rešuje problema, gre za umetne organe, ki bodo zgolj ustvarjali vtis, da stvari ne potekajo dogovorno, poleg tega pa gre za poseg v pristojnosti ministrov, s tem se poskuša prikriti le nujno in neizpodbitno dejstvo, da bo vlada nekatere ljudi zamenjala - kot bi bilo to kaj nepričakovanega. Saj vendar ni problem v samem dejstvu, da bo do zamenjav prišlo, temveč kakšne te zamenjave bodo in kakšni bodo argumenti zanje. Danes se že kaže, da sistem ne deluje. Pa tega ne kaže le primer Slovenskih železnic. Ministri so se prenehali obremenjevati s Pahorjevimi pravili, Janševe direktorje direktoratov na primer zamenjujejo brez hrupa in kot po tekočem traku. Od zunaj je sistem kontroliranih imenovanj videti že danes razpadel, pa čeprav še niti zares ni začel funkcionirati. Predvsem pa: ministri so si svoje pravice izborili tako, da so začeli delovati mimo Pahorja.
V dobrih stotih dneh je torej razpadlo vse tisto, na čemer si je hotel Pahor zgraditi svojo avtoriteto predsednika vlade. Tudi ideja o intenzivnem komuniciranju z javnostjo se je končala klavrno - naletela je na norčevanje, predvsem pa je predsednik vlade na tiskovnih konferencah preveč govoril, tako da je moral na malodane vsaki naslednji popravljati izjave s prejšnje.
Se je torej vse skupaj za Pahorja slabo končalo? V resnici ne. Dejansko ima predsednik vlade neverjetno srečo. Vse naštete poteze so bile neposrečene in škodljive - zdelo se je, da v veliki meri tudi nepopravljive. A Pahorju je v štirih mesecih uspelo priti nazaj na izhodišče. Točno štiri mesece po imenovanju v kabinetu nima več svetovalca Rupla, zapustiti pa ga je moral, ker je zlorabil svoj položaj. Koalicija z opozicijo je razpadla v enem mesecu in tisti, ki jo je v očeh javnosti izigral, je Janša - ne Pahor. Velika ideja o nadzorovanem kadrovanju je ta teden dokončno razpadla: dokončno pa jo je zrušil eden Pahorjevih najožjih sodelavcev, minister za promet Patrick Vlačič, ko je hitropotezno nastavil novega direktorja Slovenskih železnic. Vse, kar je Pahor gradil, je šlo. A škoda je v resnici minimalna.
Pahor je torej tam, kjer je kot predsednik vlade začel. Avtoritete si v tem času ni pridobil, si je pa izkušnje. In morda se je to moralo zgoditi. Med pridobljenimi nauki pa se zdi, da izstopa zlasti eden: da se namreč predsednik vlade, pa naj se še tako trudi, ne more izogniti vladanju, torej odločanju in s tem tudi konfliktom. Še več: izogibanje reševanju konfliktov - zdi se, da je za to šlo pri vseh teh Pahorjevih potezah - na koncu vodi le v še bolj trde konflikte. In tudi iz spremenjenega vedenja predsednika vlade se zdi, da se je končno zavedel, da je novembra lani postal - predsednik vlade.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.