2. 4. 2009 | Mladina 13 | Kolumna
Na hrbtih izbrisanih
Kako ustvarjajo heroine, obujajo mrtve diktatorje in ideje o rešilni moči jedrske energije
© Tomaž Lavrič
Odločitev Pahorjeve vlade, da uredi status izbrisanim, je pozitivna poteza tako s stališča prava kot humanosti. A tudi interpelacija notranje ministrice z vsemi aspekti kritike je legitimni del politične demokracije. V situaciji, v kateri lahko uradniški aparat ministrice Katarine Kresal brez težav izdaja odločbe izbrisanim, saj za njo stoji celotna vlada in vse koalicijske stranke, in kjer je interpelacija zgolj papirnati tiger, pa bije v oči nastajajoči lik Ivane Orleanske. Junakinje, ki bije pogumni boj za pravičnost.
Televizijski dnevniki so nam pred interpelacijo prikazovali posnetek Katarine Kresal, ki z vetrom v laseh prešerno maha s sprehoda. Kot da bi gledali premišljeni prizor z manekenske piste ali predvolilni spot, ki naj osvoji srca gledalcev! O čem sploh poroča televizija? O interpelaciji zoper delo policijske ministrice, torej bi v posnetku pričakovali kader, ki prinaša podobo ministrice na njenem delovnem mestu v okolju vladnih palač, ali pa kvečjemu s predstavniki izbrisanih, nikakor pa ne kader, ki sodi v repertoar propagande.
Ob tem je bila nenavadna gesta skupine intelektualcev, ki so v trenutku, ko je stvar politično razrešena, začutili posebno potrebo, da še oni v javnem pismu izrečejo podporo odločenosti ministrice. Kot da stranke Zares, SD In Desus ne stojijo za to odločenostjo, kot da gre le za osebno odločnost osamljene heroine Kresalove?
Odmislimo tu cinični lik ex-predsednika Milana Kučana na vrhu podpisnikov, ki je od izbrisa 10 let predsedoval državi, ne da bi kdaj ostro nastopil proti tedanjim LDS vladam z zahtevo, da rešijo položaj izbrisanih, in se postavimo v kožo izbrisanih. Če so jim protiustavno vzeli njihove statuse in so jim državni uradniki posledično zagrenili življenje, kot so posebej radi izpostavljali zagovorniki ministrice, ali ni v pravni državi samoumevna tudi pravica do kompenzacije? A kaj pravi na to ministrica Kresalova? Kakšna je tu drža celotne vlade?
Na očitek opozicije, da je gospod Todorović na sodišču dobil tožbo za skoraj 20.000 evrov odškodnine, je ministričin in vladni odgovor identičen: saj stvar še ni pravnomočna, saj še ni dokončno odločeno. Si predstavljate lahko hujši pritisk na sodnika, ki bo na pritožbeni instanci reševal zadevo, ko pa mu dajejo vedeti, da je vsa politična elita proti temu, da prisodi prav tožniku!!!!!!!!!!!
Nova slovenska heroina, ki junaško brani pravico malih in izrinjenih, a tako, da jim ne priznava pravice do odškodnine!?????? Še več, predstavniki vladajoče koalicije pravijo, da bodo morali izbrisani na sodiščih s konkretnimi dokumenti dokazati svoje izgube. Zlohotno, kako naj na primer nesrečnik, ki ni imel zdravniške izkaznice, dokaže škodo, ki jo je imel s tem, da nekaj let ni mogel do zdravnika in se je lahko zdravil kvečjemu s čajčki? Od kod naj siromaki plačajo odvetnike?
Skratka, prevelika predstava o heroini in vladajoči koaliciji, ki sta obranili pravno državo pred opozicijo. Tako, da izbrisani ostajajo brez odškodnine.
Slovenska država je tu vseskozi ignorantska do žrtev svojih režimov. Naj si bo do svojcev pobitih od Titovih vojska takoj po vojni, bolnikov za azbestozo, ali pa izbrisanih. V času velike krize je višina potencialne odškodnine seveda izjemno problematična, zato jo je moč določiti samo v primerjavi s handikepi drugih skupin oškodovancev. Vsota torej, ki bi jo država izplačala, je kajpak simbolična. Toda to ni več topika politikov vladajoče koalicije, to se njih več ne tiče, odkar so si pripeli imidž pravih demokratov.
Med podpisniki peticije je tudi znani demokrat po imenu Zoran Janković. Prav te dni je njegova mestna lista pod vodstvom Petra Božiča sklenila, da bo eno ljubljanskih ulic poimenovala po Josipu Brozu Titu. V mestnem svetu ima dovolj glasov, utrip ljudstva ji je naklonjen. Protestira mladinski odbor Nove Slovenije, ki je pretresen, kako bo politiku, ki je ukazal množične povojne poboje, zdaj mesto postavilo hommage. Gromko je zabobnel Janez Stanovnik, predsednik partizanskih veteranov, da s poimenovanjem ulice po velikem krvniku žalijo čustva poštenih partizanskih domoljubov. Ne, tega nismo slišali. Tito je bil odgovoren za poboje v Hudi jami očitno le za potrebe trenutnih argumentov v teve oddaji.
No, s stališča politične večine v mestnem svetu lahko Jankovićevi postavijo cestne napise s Titovim imenom. Toda v čem je smisel takšne poteze, ki je razdvajajoča? Njena cena bo ogorčenje, bes in jeza številnih meščanov. In najbrž konstantno čiščenje obcestnih tabel, ki jo bodo protestniki mazali z napisi zločinec! Pol Pot! itn. Županova stranka se v času velike krize ukvarja s tem, kako zanetiti nov politični spopad, ki bo proizvedel samo emocionalne napetosti.
Slovenija je očitno bogata dežela, ki je kriza ni oplazila, če se v njeni prestolnici prvenstveno ukvarjajo s simbolnimi vojnami o Titovem liku. Prva velesila sveta je veliko bolj skromna. Zadnjič so medijske hiše prinesle nenavadno podobo gospe Obama. Žena predsednika Baracka Obame si je na vrtu Bele hiše omislila manjši vrtiček, na katerem je začela vzgajati zelenjavo. Močna simbolna gesta, ki pokaže državljanom, kako se lahko lotijo pridelave hrane, kako lahko sami kaj postorijo za izboljšanje svojega standarda, kako to početje ni prav nič sramotno.
ZDA za Slovenijo pač niso zgled, kakor tudi ne bližnja Avstrija, kjer so ugotovili, da se je kolesarski promet v zadnjem letu povečal za 14 odstotkov, s čimer so Avstrijci prispevali k zmanjševanju emisij avtomobilskih izpuhov.
Samo kot prvoaprilsko šalo bi slovenski mediji lahko prinesli fotografije župana Jankovića, ki se vozi na magistrat s kolesom. A v Ljubljani to sploh ne bi bilo čudo, Marjan Vidmar, predsednik mestnega izvršnega sveta se je na začetku devetdesetih prevažal po mestu s kolesom. Toda kolektivni spomin takih lastnosti sploh ne pomni.
In kaj počne prvi mož slovenske vlade Borut Pahor? Potem ko je v imenu kriznih razmer napovedal, da bo javnim uslužbencem znižal plače in da bo podaljšal delovno dobo, je vrgel na mizo svoj ambiciozni investicijski plan, ko bo na prvo mesto vsesplošnega razvoja postavil novo politiko energetske samozadostnosti: gradil bo še eno jedrsko elektrarno in nove hidroelektrarne na Muri!
Kot da smo spet v zadnji dekadi Brozovega režima megalomanskih državnih investicij.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.