9. 4. 2009 | Mladina 14 | Kolumna
Doba solidarne tekmovalnosti
Po sledeh novih sloganov
© Tomaž Lavrič
Abanka je svojim dolžnikom iz Pomurke zasegla 90 ton mesa, ki so ga držali v hladilnicah. Ker pa propadajoče živilsko podjetje ni zmoglo plačati elektrike, so jim izklopili tok in meso se je po 12 dneh zvečine pokvarilo. Dogodek se je spremenil v prvovrstni moralni škandal, saj se je izkazalo, da zaposleni v Pomurki že mesece niso dobili plače in da so prosili za humanitarno podporo, medtem pa je meso dobesedno gnilo v nič. Sodobna aktualizacija Shakespearovega Beneškega trgovca, kjer je pohlepni židovski posojilodajalec Shylock terjal od dolžnika za funt njegovega mesa. A da bi ne končala kot shakespear-ski antijunak, je na koncu Abanka umaknila pravico nad zaseženim prekmurskim mesom.
Pred nami je tako podoba cinične Slovenije: banke, ki se s pretanjenim občutkom solidarnosti do neplačanih dolgov pogajajo s tajkuni in jim dajejo odlog plačila terjatev, in banke, ki ne poznajo solidarnosti do neplačanih delavcev in raje pošljejo k vragu zaseženo hrano, kot da bi jo karitativno razdelile.
Čas popolne dominacije profita kot prve družbene vrednote. Konec koncev množični mediji še naprej raje dajejo besedo menedžerjem, bankirjem in tajkunom, kot pa sindikalnim voditeljem, humanistom in človekoljubnim aktivistom. Dva največja ljubljanska dnevnika še v zadnjem mesecu v elitnih sobotnih izdajah objavljata kot ekonomske ekspertne članke tekste, ki ju zanje piše Bine Kordež, razvpiti lastnik Merkurja.
Zato je prav po mesijansko nastopil predsednik vlade Borut Pahor, ko je sklical konferenco 3. razvojnega soglasja. Po odločitvi za samostojnost 1991, po vključitvi v Evropsko unijo 2004, je zdaj usodni trenutek, ko se bo ljudstvo zbralo pod parolo razmaha tekmovalnosti in solidarnosti. Termina tekmovalnost in solidarnost sta v sebi sicer izključujoča, toda tokrat ne bomo malenkostni, če ju vodi tako dober namen prvega moža vlade.
V sredo je torej Borut Pahor sklical partnerje, s katerimi bo preoblikoval slovensko mentaliteto. Ob njem so sedeli državni predsednik, voditelji koalicijskih partnerjev, predstavniki sindikatov in gospodarstva. Na tem usodnem sestanku so resda manjkali predstavniki opozicije, na ta dolgo pripravljeni in premišljeni sestanek so pozabili pisno povabiti enega sindikalnih voditeljev in so ga tako v naglici poklicali šele nekaj ur pred srečanjem. Sama konferenca je za isto mizo postavila akterje, katerih interesi so med seboj oddaljeni za sedem svetlobnih let. Sindikalista Branimirja Štruklja, ki brani šolnike pred namero vlade, da jim zniža plače za deset odstotkov, in prodajalca orožja Zdenka Pavčka, ki je v zadnjih letih znan po svojih prizadevanjih, da vlada razveljavi pogodbo s Patrio in oklepnike naroči pri njegovi firmi. Prva okrogla miza tako ni prinesla nobene smiselne vsebine razen napovedi, da gre za dolg proces iskanja nacionalnega soglasja.
Pahorjeva iniciativa je imela sicer smolo, da se je znašla v rokah politika, ki že dnevno razglaša prelomne trenutke. V zadnjih dneh je poleg zgodovinske konference o tretjem soglasju nastopil še na štirih usodnih srečanjih.
Najprej skupaj s policijsko ministrico, ki je napovedala, da bo naslednje leto organizirala elitno enoto kriminalistov. Isti kriminalisti bodo tako v drugem koledarskem letu z nekaj finančne stimulacije in z značko elitne čete za nekaj deset odstotkov povečali uspešnost in obseg preganjanja organiziranega in podjetniškega kriminala!!! In garant? - Čustveno vznesene besede Katarine Kresal.
V zavetju Pahorja je nastopil tudi prvi mož pravosodja Aleš Zalar, ki so ga teve kamere povzdignile v prvega reformatorja, ko je napovedal, da bo na poljih na obronku Ljubljane zgradil novo stavbo osrednjega zapora, v katero bodo pospravili bodoče in sedanje zapornike, ki se gnetejo v prenatrpanih zaporih. Smiselna gesta, vendar z lepotno napako. Premier napoveduje krčenje proračuna, minister Zalar pa priznava, da sredstva za nove zapore sploh še niso predvidena.
Sam Pahor je ekskluzivno vodil srečanje slovenskih izvoznikov, na katerem je govoril o novem svežnju ukrepov pred gospodi a la Boško Šrot. Manjkal je samo direktor Istrabenza Igor Bavčar, po nerazumljivi logiki pa je na zboru gospodarstvenikov kraljeval ljubljanski župan.
V mestni Kresiji pa je premier Borut Pahor s pomočnico Katarino Kresal povzdignil še razstavo urbanističnih in arhitekturnih načrtov za Plečnik-Pečečnikov stadion, ki ji je dal tako status krucialnega dogodka. Navzlic dejstvu, da je ta ideja še daleč od realizacije, zakaj poprej jo morajo v plan vključiti še mestni urbanisti in nato podpreti še mestni svet.
Če torej seštejemo: pet zgodovinskih konferenc v treh dnevih, na katerih premier šele nakazuje velike dogodke.
Iz zgodovine jim je še najbolj podoben fenomen Potemkinovih vasi, ki so jih kot znak velikega razvoja podtaknili ruski carici. Po retoriki, ki širi besedo solidarnost, pa premier Pahor nadaljuje tradicijo nekdanjega jugoslovanskega predsednika. Josip Broz Tito je skozi celotno epoho svoje vladavine poudarjal, da se bori za solidarnost z delavskim razredom, pri čemer ne njega ne njegov razred ni zmotilo dejstvo, da je solidarni predsednik živel kot cesar, ki se je selil iz rezidence v rezidenco: iz vile Bled na grad Brdo, iz Dedinja v Igalo, od tam v Brione in naprej po drugih dvorih.
Če so doslej pojem solidarnost uporabljali le sindikalni voditelji, jo je za svojo vzel tudi župan Ljubljane. Potem ko je izpričal solidarnost z vrtičkarji, s Šiškarji, z obiskovalci tržnice etc., je napovedal posebno skrb za kolesarje. Da bi jih zaščitil pred avtomobilisti, ki kdaj pustijo avto na pločnikih, je dal na novo zakoličiti kolesarske steze mimo Ajdovščine in okoli Hale Tivoli. In to na poseben način: vkopali so jih skoraj na sredo kolesarskih stez, ki so jih zožili za 40 centimetrov, tako da se zdaj manj spretni kolesarji vožnje po stezah bojijo kot hudič križa. Solidarnost s kolesarji je župan Zoran Janković pokazal tako, da jim je odsekal del kolesarske poti!
A to je šele malenkost v primerjavi s projektom, ki ga vodi pod naslovom Za solidarnost in enake pogoje vseh ljubljanskih osnovnih šol. Ljubljanski župan se je začel obnašati kot šolski minister, bivši trgovec bo odslej urejal delovanje osnovnih šol. Sicer pa: kaj so sploh vsebine jankovićevske šolske solidarnosti? Kot prvi ukrep je na tiskovni konferenci navedel spremembo, po kateri se bo šolski pouk po novem začel ob osmi uri!!!!!!!!!
Ne da bi poprej povprašal starše šolarjev, ne da bi se z argumenti soočil s pedagogi, ki so pred več kot desetletjem šolski začetek prestavili na bolj primerno uro osem in pol, ne da bi v razpravo povabil svete šol, je zdaj on razglasil, kdaj bo pričetek pouka.
V maniri malega Mussolinija, ki je razglasil, da bodo v Italiji začeli šteti leta z njegovim prihodom na oblast. In pod sloganom - za solidarnost!
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.