16. 4. 2009 | Mladina 15 | Uvodnik
Hišne preiskave
Čeprav se v teh tednih kar vrstijo policijske preiskave, začelo se je s preiskavo zoper vpletene v domnevno korupcijo pri nakupu finskih patrij, nadaljevalo s preiskavo v agenciji za telekomunikacije, ta teden pa še v Luki Koper, akcije policije in tožilstva ne naletijo na močan odmev v javnosti. Tudi mediji jih ne pograbijo.
Za zadržanost je več razlogov. Prvo je nezaupanje javnosti, da gre za realne, resne postopke. V te postopke policije in tožilstva smo prenehali zaupati po politično-policijskih akcijah, ki so se v letu 2008 začele s Čisto lopato. Preveč sinhrono je bilo takrat vse skupaj z željami in težavami politične elite, preveč dramatično dodelano, da javnost ne bi podvomila o »čistosti« ravnanja policije in tožilstva. Ko spektaklu v organizaciji tožilstva in policije niso sledili tudi vsi logični pravni postopki, je to dvom le še utrdilo.
Bilo bi narobe, če bi aktualne hišne preiskave izenačili s preiskavami, ki so potekale pod patronatom Janeza Janše, Barbare Brezigar in Dragutina Mateja - ni jih mogoče vnaprej diskvalificirati, seveda pa tudi zaradi preteklih izkušenj ne morejo imeti avtomatične javne podpore. A nekaj razlik je očitnih. Prva je povezana s politiko. Če se je prejšnja vlada čutila dolžna vsako preiskavo že v večernih poročilih prikazovati kot posledico lastne čistosti in smelosti, se sedanja politika do preiskav ne opredeljuje. Druga razlika je v spektakularnosti: če so v času Janševe vlade kamere prispele na kraj dogajanja še pred policisti, sedaj novinarji za dogodke izvedo šele od preiskovancev ali bližnjih opazovalcev.
A kot se je veljalo že v času Čiste lopate in vseh naslednjih primerov izogibati sklepanju iz forme in biti pozoren na vsebino, to velja tudi tokrat. Kaj je bil največji problem aretacij, izvedenih spomladi 2008? Da so imeli vsi akterji najprej za sabo spor z vladnimi možmi oziroma z njimi povezanimi kvazi lobisti, temu pa je sledila policijska akcija. Saj skoraj nihče ni dvomil o tem, da so preiskovanci nezakonito ravnali - glavni problem je bil v dejstvu, da je za oblast to postalo nesprejemljivo šele v trenutku, ko se z njo niso razumeli. Predvsem pa je do preiskav prišlo vedno v trenutku, ko je imela vlada težave. Spomnimo: najprej je bila vladajoča koalicija poražena na predsedniških volitvah, šele nato je predsednik vlade Janez Janša napovedal boj zoper tajkune. In po njegovi napovedi boja zoper tajkune se je policija zganila. Seveda je to lahko tudi naključje. Je pa malo verjetno, sploh ker je bilo tovrstnih naključij v političnem življenju Janeza Janše preveč, da bi jim še lahko rekli naključja.
A pomembna razlika je še v nečem. Policisti danes ne preiskujejo stvari, o katerih javnost ne bi nič vedela. Nasprotno: preiskujejo sume, ki so bili v javnosti že malodane vsi popisani in objavljeni. Še več: o spornih potezah, ki jih danes preiskujejo policisti, so mediji poročali že v času prejšnje vlade. A se policija takrat ni zganila. Na eni strani so nemudoma »skočili« na bivšega tožilca Boštjana Penka, ko se je ta sestal z Ivanom Zidarjem, in oba aretirali. Ko pa je šlo za Patrio, naj omenimo le najbolj razvpit primer, sta slovenska policija in tožilstvo v predal pospravljala mednarodne depeše, dobesedno onemogočala razširitev mednarodne preiskave na Slovenijo in primer minimalizirala. S tem ravnanjem sta si globoko načela zaupanje državljanov.
Vlada se je res zamenjala, a nezaupanje ostaja. Če je bila policija pripravljena takrat mižati, je danes - pod drugo vlado - pripravljena imeti celo preveč odprte oči? Kako naj jim zaupamo? V resnici si morajo to zaupanje pridobiti. Ne bodo si ga pridobili na način, na katerega so ga izgubili - same policijske preiskave ne bodo zadoščale, to smo že videli. Najprej bodo morali javno spregovoriti in opisati, kaj se je dogajalo takrat. To razkritje javnost potrebuje. To velja za tožilce, ki so sicer neuradno govorili o nenavadni organizaciji tožilstva in o nadzoru generalne državne tožilke nad vsakim primerom, ki je bil kakorkoli povezan z vladnimi možmi. In to velja tudi za policiste, ki jim je bilo delo domnevno onemogočeno oziroma nenavadno usmerjano.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.