23. 4. 2009 | Mladina 16 | Uvodnik
Pohlep
»Sanjal sem stvarnost. Kakšno olajšanje, ko sem se zbudil!«
Stanislaw Jerzy Lec, poljski satirik
V trenutku, ko bi morali biti vsi ključni akterji osredotočeni na pripravo in izvedbo ukrepov za omilitev gospodarske krize, se je Slovenija soočila z vsemi svojimi preteklimi grehi. In kot vedno v takih razmerah se bodo stvari začele razpletati v predvidljivo smer - v kazanje s prstom. Kdo je bolj odgovoren in kriv, kdo je imel bolj prste vmes in kdo ima več šmira za nohti. A za marsikaterega igralca v preteklih grehih in današnjih spopadih ne gre le za vprašanje funkcij. Marsikateri izmed današnjih akterjev je namreč osebno v izredno težkem položaju.
Ko se je pred dobrim mesecem pred očmi javnosti začel razpad Istrabenza, je novica, da je Igor Bavčar prepisal hišo, svoj dom, na ženo, prišla na dan kot nekakšen zadnji dokaz. Dokaz česa? Prefriganosti Igorja Bavčarja? Morda na prvi pogled. V resnici pa nam je ta v celotni finančni zgodbi zanemarljivi podatek pokazal resnično dimenzijo in stanje, v katerem so se znašli ti še včeraj nedotakljivi menedžerji. Če je Bavčar prepisal svoje osnovno premoženje na ženo, je to storil v zavedanju, da mu bodo nazadnje verjetno lahko poskušali vzeti tudi hišo. Čeprav danes opazujemo predvsem poskuse, kako naj preživijo njihovi holdingi, imajo vsi ti holdingi na koncu verige neko zadnje podjetje, ki je prav tako zadolženo čez vse razumne meje, a končni dolžnik ni več pravna, ampak fizična oseba. V nekaterih primerih je teh fizičnih oseb več, v drugih je to ena, morda je zraven še žena. Bavčar in Šrot danes ne bijeta bitke za položaj, moč in ugled, niti za tako ali drugače pridobljeno premoženje. To je že zaključena zgodba, to vesta oba. Danes ti možje in te gospe bijejo bitko zase in za svoje družine. Več časa ko imajo, bolj se lahko razbremenijo - vsaj tako računajo, pa čeprav za marsikaterega izmed njih že danes vemo, da gre zgolj za privid.
Danes jih torej žene predvsem preživetveni nagon - ne ukvarjajo se več z dolgoročnimi vizijami razvoja podjetij, ki naj bi iz njihovih družin skozi prihodnje generacije ustvarile elito družbe. Danes poskušajo le minimalizirati škodo. In s tem zavedanjem, zavedanjem, v kakšni agoniji so se zaradi svojih preteklih potez znašli, je treba opazovati vse njihove poteze. To so poteze obupa, stiske in strahu. Kaj je človek pripravljen storiti, da bi zaščitil svoje najbližje? V resnici tako rekoč vse. Je človeku v agoniji res mar, kako konča eno izmed nacionalno pomembnih podjetij?
Ker so podjetja, ki jih ti možje obvladujejo, pomemben del nacionalnega gospodarstva, je Slovenija v veliki meri ujetnica te njihove agonije. Neposredni ujetniki so njihova podjetja in v njih zaposleni, a tudi družba v celoti. In ker je tako, je vse skupaj tudi videti absurdno, surrealistično, na meji norosti. Poteze in grožnje, ki si jih akterji izrekajo, so zunaj okvirov neke normalne komunikacije in navsezadnje normalne družbe. Na tem norem vrtiljaku so vsi, ki so v preteklosti zavestno ali ne, hote ali nehote vstopili v ta svet finančnega inženiringa - vsi, ki so vanj vstopili v prepričanju, da je svet njihov in da jim ne more spodleteti. In ni jih malo. Vsi ti pred nami plešejo nori ples preživetja - in se še dodatno zapletajo, ker je privid, da se lahko rešijo, tako mikaven, da vsakič znova zagrabijo. Državljani smo le opazovalci in morebitna kolateralna škoda. Še več: opazovalec je tudi politika. Ta v resnici lahko le minimalizira škodo in preprečuje žrtve. In ta nemoč oziroma majhna moč opazovalca je tista, ki pomeni frustracijo ne samo za politike, ampak tudi za državljane.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.