14. 5. 2009 | Mladina 19 | Uvodnik
Čas je, gospod nadškof
Morda se sliši absurdno, a TV Slovenija, Rosviti Pesek, Mitji Ferencu, Jožetu Dežmanu, ki so tako pristno v maniri najboljših političnih propagandistov razkrili domnevno najtemnejšo plat slovenske zgodovine, smo lahko hvaležni, da so »odkrili« Hudo Jamo. Seveda je niso odkrili, Huda Jama je bila že dolgo popisana, kaj skriva, je bilo že dolgo jasno. Navsezadnje: že leta 1990 je Filip Robar Dorin posnel film Rogenrol, v njem pa Huda Jama nastopa v vsej svoji dimenziji in pomenu.
A vrnimo se k hvaležnosti. Prav omenjenemu odkritju Hude Jame je namreč uspelo prvič v vseh poosamosvojitvenih letih sprožiti ostro razpravo o domobrancih in njihovi vlogi v drugi svetovni vojni. Vrstijo se pričevanja o tem, kdo je Slovence odvažal iz njihovih domov, kdo jih je mučil, kdo napotoval v taborišča in zapore, kdo moril, kdo zalezoval, v katerih stavbah so se sestavljali seznami za internacijo, kdo je imel odločujočo in kdo pomembno besedo. In vse temnejša senca lega na slovensko Cerkev.
Tako kot danes živeči sinovi komunistov niso krivi za zločine svojih očetov, tudi današnji duhovniki niso krivi in odgovorni za zločine svojih predhodnikov, pa vendar imajo dolžnost in pravico, da se do sence, ki lega tudi nanje, opredelijo. Cerkev lahko doseže navidezno rehabilitacijo medvojnega škofa, lahko se pijansko drži plota enostranskega prikazovanja zgodovine. Pa vendar je pričevanj preveč, preveč je tudi pričevanj o dejanjih in ravnanju domobrancev in medvojne duhovščine. Ni dvoma: prav imajo, ko pravijo, da je povojne poboje treba razčistiti in raziskati - zaradi vseh generacij, ki prihajajo, je treba govoriti o njih, pa tudi o Golem otoku, povojnih procesih, tudi strahu pred partijo. Slovenska partija ni bila ruska, a nedolžna ni bila. Morda je bil slovenski komunizem res najboljši na vzhodu, a imel je temne, grde plati. Toda tako, kot je treba govoriti o tem, je tudi skrajni čas, da na drugi strani spregovorijo o svojih sencah, o dejanjih svojih ljudi, o svojih zločinih. Cerkev je v tistem času imela izjemno vlogo, izjemno politično vlogo - in tudi ta njena vloga je bila razlog za njeno povojno odrinjenje. Cerkev ni bila na stranskem tiru le zaradi odnosa partije do vere, ampak tudi zaradi svojega sodelovanja z okupatorji. Pred drugo svetovno vojno je bila Cerkev v Sloveniji v veliki meri politična organizacija in njena dejanja so bila politična; navsezadnje so bili njeni predstavniki aktivni politiki. Bila je soorganizatorka in soudeleženka. In njene vloge nikakor ni mogoče reducirati le na prihod škofa Gregorija Rožmana na domobransko prisego na Hitlerjev rojstni dan. V tem prihodu se skriva le simbolika tistega časa. Zadaj so prikriti zločini.
Današnja Cerkev, današnji duhovniki, današnji nadškofje in škofje ob vseh razpravah molčijo - a ta molk cerkvi ne koristi. Nase prevzemajo krivdo, ki ni njihova, ravnanja, ki niso njihova, hudobijo in zavrženost, ki nista njihovi. Današnja razprava, v kateri imajo vse strani svoje temne plati, pri tem pa ni nepomemben vrstni red dogodkov, je za Cerkev, če si želi povrniti ugled v družbi, priložnost. Da namreč morda ta trenutek celo prevzame pobudo, z vso potrebno iskrenostjo ovrednoti svojo vlogo in ravnanja svojih ljudi v predvojnem in medvojnem času, in od tu naprej začne skupaj z vsemi drugimi relevantnimi skupinami v družbi sestavljati mozaik dogodkov, ravnanj in napak, ki so Slovenijo do danes obtežili. In to je dolžnost ljubljanskega nadškofa in slovenskega metropolita Alojza Urana. To je nadškofija, ki jo najbolj bremenijo ti zločini.
Pred dobrim letom je bila javnost seznanjena s pismom duhovnikom, ki ga je ob novem letu 1946 napisal takratni škof Anton Vovk. V njem je sam nedvoumno obsodil sodelovanje Cerkve z okupatorjem. Bil je velik mož, tudi sicer. V pismu je bil jasen in nedvoumen. »Tudi nekateri duhovniki so v neki napačni, slepi gorečnosti izgubili pravi krščanski čut in so, ne le da niso nastopili proti takemu postopanju in svarili pred njim, celo opravičevali, če ne še bodrili k takemu delu in se ga udeleževali.« Ob razkritju Vovkovega pisma je Spomenka Hribar zapisala: »V tem pastirskem pismu je izrečeno vse, kar je bilo treba izreči ob lastni sokrivdi za medvojna dogajanja. Po kateri poti bomo zdaj krenili? Po poti sprave ali po poti nadaljevanja kulturnega boja - ali celo latentne državljanske vojne?«
Cerkev drži v rokah ključ do tega vprašanja. Ne. V rokah ga drži nadškof Uran.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.