1. 6. 2009 | Mladina 19 | Kolumna
Pamflet: Druga republika
V katerih okoliščinah se ta pojavlja
© Tomaž Lavrič
Potem ko je SDS izgubila na volitvah, je na kongresu lansirala idejo o »drugi republiki«, s katero poskuša doseči bodočo idejno zmago. Reakcije konkurenčnih strank, pravnikov in medijev so bile predvidljive: praktično vsi so zavrnili njeno pobudo in večino njenih vsebin.
Toda, ali je SDS pozvala parlamentarne stranke, da jo podprejo pri 10. točkah spremembe ustave? Se je sestala z voditelji strank, da bi se uskladili glede podrobnosti? Ne, »druga republika« ima status idejnega in mobilizacijskega programa, ki se nadeja, da bo okoli nje pritegnil večino volivcev. Njen namen očitno ni prepričati druge stranke, da sklenejo novo koalicijo, ampak osnovati novo politiko pod novim pojmom. In SD, LDS, Zares in drugi so naredili največjo možno uslugo SDS: s kritiko so promovirali »drugo republiko«, pri čemer so precenili svoj pomen, saj potencialna moč te nove ideje ni odvisna od pogledov strank, ampak od relevantnosti za državljane.
Ti opazujejo nemoč sodnega sistema. Ministru Alešu Zalarju je resda uspelo ustvariti pogoje, v katerih so sodniki končali stavko, toda ali je to sploh vsebinska zmaga? Prav te dni je Evropsko sodišče spet oglobilo Slovenijo zaradi sodnih zaostankov. Da bi rešilo tožbo državljana o nasledstveni pravici, je slovensko sodstvo potrebovalo devet let! Si predstavljate, da bi človek devet let čakal na vodovodnega inštalaterja, da mu zamenja počeno cev?
Primerjava je pretirana, pa vendar, čakati osmino življenja na banalno sodno odločbo??? Vsekakor pa nismo slišali, da bi odstopil predsednik sodišča, ki je vodilo tako dolg postopek. Kot da ni v interesu samega pravosodja, da iz sodstva naredi imidž odlične in spoštovane profesije?
Spet drugje so mediji poročali o sojenju v zadevi Satex, kjer je bila skupina štirih obsojena, ker si je pridobila več kot 11 milijonov evrov posojil, ki so med tem izpuhtela. Potem ko so bili že obsojeni na štiriletne zaporne kazni, je Vrhovno sodišče sodbo zaradi procesne napake razveljavilo in jo vrnilo v ponovno sojenje, sedaj pa kaže, da bo zadeva zastarala, saj ob sodnem tempu ni pričakovati novih pravnomočnih sodb pred koncem leta 2010.
Situacija, v kateri bi zdravi razum pričakoval, da bodo sodišča zadevo obravnavala prednostno v pospešeni hitrosti, toda to se kaže kot znanstvena fantastika. Realnost meri na sliko sodstva, ki je tako počasna roka pravice, da ji ubeži skupina, ki je v dobrem letu najela in ne vrnila 944 posojil v vrednosti več kot 11 kramarjanskih odpravnin. Slika, ob kateri se državljan povpraša, v kakšni državi sploh živi?
Ideološko beležimo novi val poveličevanja junakov komunističnega nasilja. V slovenski prestolnici na novo uvajajo Titovo ulico, medtem ko je v majhnem slovenskem mestecu Celovec avstrijska večina sprejela odlok, po katerem so preimenovali štiri ulice, ki so nosila imena nacistov. Pardon, nosilci niti niso bili nacisti. Nemški predsednik Hindenburg je dal Hitlerju samo mandat za sestavo vlade, medtem ko je bil Philipp Lenard nemški fizik, celo Nobelovec iz leta 1905; le po svojem prepričanju je bil simpatizer nacizma in oznanjal nemško fiziko. Čeprav četverica nacističnih simpatizerjev ni imela na duši zločinov, so v Celovcu sklenili, da navzlic njihovemu tudi pozitivnemu pomenu ti protagonisti nacizma ne sodijo v moderno in pluralno zasnovano mestece.
V televizijskih Odmevih pa je doslej racionalni Miran Potrč (SD) izstrelil stavek, da v Sloveniji po letu 1953 ni bilo več komunizma, ki bi se lahko meril s komunističnim terorjem v Romuniji. Za podpredsednika parlamenta so torej slovenski zaporniki, ki so brez sodb crkavali na skalah pod vročim soncem v zaporu na Golem otoku, živeli v demokraciji!!!??????
Predsednik partizanskih veteranov Janez Stanovnik, ki je še leta 2003 govoril o partizanskem zločinskem poboju ranjencev po bitki na Turjaku, je zdaj obrnil ploščo in pravi, da so bili povojni poboji ''45 pravno korektni, da jih je tako rekoč naročil ameriški predsednik Eisenhower!??????
Evidenten pohod hvalnic represivnega titoizma.
Toda pustimo zgodovino, poglejmo v prihodnost. V kakšnem okolju bomo torej bivali? Okoljske državne institucije so izdale dovoljenje za podjetje Lafarge Cement, ki bo po novem smelo sežigati tudi olja, gume in plastike. Lucidni župan Zagorja Matjaž Švagan se temu upira z napovedjo referenduma, civilna iniciativa v Trbovljah pa zbira podpise za svoj krajevni referendum. Tamkajšnji državljani so preprosto spregledali, da na zaščito države ne morejo računati, pa so sklenili, da si s pomočjo referenduma poskusijo ohraniti okolje. Kdo bi porekel, češ poglej te egoiste, ki skrbijo le za svoje zaselke. A če gre res za tako nedolžne sežigalnice, ki so okolju prijazne, zakaj jih Lafarge Cement ne postavi sredi Ljubljane ali Maribora?
V Sloveniji se sicer vrši sistematična degradacija zemlje in voda na preriferiji. V Začretu pri Celju so krajani sami plačali raziskavo Inštituta za okolje, ki je ugotovil, da Cinkarniška črna deponija presega kritične vrednosti arzena, cinka in svinca za 1.300 odstotkov!!! Namesto, da bi državne in občinske inšpekcije varovale ustavno pravico državljanov do zdravega okolja, si jo morajo izboriti domačini s svojimi akcijami.
In kaj pravi predlog »druge republike«? SDS izpostavlja ustavne spremembe, ki zadevajo sodstvo, ki prepovedujejo poveličevanje totalitarizmov, ki branijo pravice državljanov do referendumov in izpostavljajo resno skrb v ekoloških temah.
Vsekakor teme, ki so še kako nevralgične in zadevajo vitalne interese državljanov. Seveda pa bo uspeh ali neuspeh SDS povezan z njeno kredibilnostjo, s potezami, ki bodo segale prek verbalnih zavez.
Aktualna slovenska vladajoča politika je znova izgubila stik z realnostjo. Ob obisku francoskega premiera ob spominu na ustanovitev »Ilirskih provinc« lahko sicer razumemo motivacijo premiera Fillona, ko je pro doma sua razpredal, da so Napoleonova osvajanja širila načela svobode, bratstva in enotnosti. Reč je istega reda kot govorjenje, da ameriška okupacija Iraka širi načela svobode in demokracije. Toda pritegnil mu je tudi predsednik parlamenta Pavle Gantar, ki je čas francoske okupacij razglasil za eno najsvetlejših obdobij za Slovenijo!
Res? Academia operosorum je delovala med leti 1781 in 1785, pod francosko oblastjo niso ustanovili visoke šole v Ljubljani, celo Napoleonov častilec Valentin Vodnik je svoj časnik Lublanske novice izdajal med leti 1797 in 1800, medtem ko Napoleonovi niso podprli novega izhajanja slovenskega časopisa.
Ideje francoskega razsvetljenstva in tudi revolucije so se širile po Slovenije pred Napoleonom, vsekakor pa ne zaradi njegove vojaške okupacije. Mit o zlati dobi »Ilirskih provinc« niti ni avtohton, institucionalno je zaživel na Slovenskem za časa vladavine jugoslovanskega kralja Aleksandra, katerega politični interes je bil demonizirati spomin na predhodno obdobje Avstro-Ogrske oz. še pred njo avstrijskega cesarstva.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.