28. 5. 2009 | Mladina 21 | Kolumna
Brez spomina na zgodovino
Od protitajkunskih zakonov, neotitoizma do novih botaničnih vrtov
© Tomaž Lavrič
Dasiravno televizije in časniki prirejajo predvolilna soočenja kandidatov za evroposlance, pa predvolilna bitka poteka v parlamentu. Dober mesec nazaj je stranka Zares vodila protitajkunsko politiko, ki je bila na las podobna drži opozicijskih strank SDS, SNS in NSi. Vprašanje, ki se je zastavljalo, je bilo: je to resno ali le demagogija?
Zdaj je parlament sprejel zakon, po katerem je posredno omejil banke, da bi tajkunom reprogramirale posojila. V dilemi, kdo je tajkun, si je omislil enostavno rešitev. To je tisti, ki je v postopku pred varuhom konkurence ali direktorjem agencije za trg vrednostnih papirjev. In kako danes stojita za hip sorodni strani?
Stranka Zares je z zakonom zadovoljna, njen prvak Gregor Golobič je postregel s primerjavo tube za kreme, po kateri vse iztisnjene kreme ne spravimo več nazaj. Preprosto: zakon pač ob najboljši volji ne sankcionira vseh ad hoc menedžerskih prevzemnikov.
Na čelu politike, ki zahteva ostrejši rez, je tako ostala SDS, ki je zdaj najostrejši kritik »tajkunskega zakona«. Od nakazane koalicije med Zares in SDS v nekaj tednih ni ostal niti spomin.
Da pa ne bi nasedali strankam, premerimo, kaj pomeni sedanja zakonska uredba?
Odslej sta gospoda Jani Soršak in Damjan Žugelj, iz katerih so se norčevali arogantni prevzemniki, povzdignjena v velika vezirja tržnega gospodarstva.
To je vsekakor velik korak, ki ga Janševa vlada ni zmogla. A kaj to pomeni v konkretnih primerih? Ker so Bavčarjeva in Šrotova podjetja stalne stranke pri velikih vezirjih, novi zakon pomeni začetek odprave njunih konglomeratov.
Kakšna bo pa usoda njunih tovarišev, ki so prevzeli Merkur, Viator-Vektor in BTC? Kdor ni v postopku, ta se je izmaknil sablji protitajkunskih ukrepov. Če so koga pozabili procesuirati, mu bo država pomagala rešiti prevzeto lastnino!????????? Eleganten način za delitev na slabe in manj slabe tajkune. Prvi bodo kaznovani, drugim se podeli odvezo. In slednji bodo globoko hvaležni strankam vladne koalicije.
Ta hip je negativec št. 1 gospod Marjan Kramar. Zoper voljo varuhinje osebnih podatkov mediji in politiki razkrivajo enormne bonitete, ki si jih je mož pridobil kot čelnik NLB. Vlada celo snuje zakonski načrt, kako od njega in podobnih izterjati te sanjske vsote. Celotna država si beli glavo z njim razen najbolj vpletenih - nadzornikov NLB. V racionalni državi bi pač lastniki odškodninsko stisnili nadzornike, da iz svojih žepov poravnajo škodo za nesmiselno in potratno izplačane nagrade menedžerjev.
Zgodovinsko gledano so očetje menedžerskih prevzemov prav nadzorniki, ki so blagoslovili njihova početja. Postavimo, da bi zloglasni Boško Šrot uspel in postal glavni lastnik Pivovarne Laško. Po nekaj letih bi se umaknil iz direktorovanja in bi najel novega menedžerja, da mu upravlja podjetje. Ko bi novi menedžer hotel na šrotovski način prevzeti Šrotovo podjetje, bi mu Šrotovi nadzorniki to požegnali? Nikakor, kapitalizem v podobi članov nadzornih svetov se je na Slovenskem definitivno izrodil v menedžerski klientelizem.
A tudi demokracija doživi vsako leto ob 25. maju težak udarec. Na dan priskakljajo slavilci imena in dela tovariša Tita. Človek se sprašuje, kako je to mogoče? Televizije so letos prinesle nekaj odličnih pogovorov s titoisti, ki so prostodušno povedali, da je bil za njih Tito O.K., da so se pod njem imeli lepo. Kar pripovedujejo tudi po razkritju grobišča v Hudi Jami. Se pravi: Tito je bil resda diktator, a hkrati tudi priljubljeni in v svetu cenjeni politik. Zato ga pač slavimo. -????????
Ta sicer razumna sodba pa ima nekaj šokantnih predpostavk: vseeno nam je, če je Titov režim pobil in na skrivaj zagrebel deset tisoče ljudi, vseeno nam je, če je šikaniral sto tisoče ljudi, vseeno nam je, če je zapiral ljudi na dolge zaporne kazni zaradi izrečenih kritik na račun režima. Ta drža izključuje osnovno empatijo, sočutje do sodržavljanov, za katere nam ni vseeno, kaj se z njimi dogaja. Natanko isti vzorec, po katerem je nemška večina neprizadeto gledala, kako Hitlerjev režim deportira in pogublja Jude. - Perverzno stanje dela slovenske mentalitete!
Po drugi strani lahko sicer titofilijo vzamemo strukturno in porečemo, da izvira iz nezadovoljstva nad sodobnim stanjem postkomunistične države. Toda, ali slovenski množični spomin ni sposoben tehtati nič drugega kot titoizem in postkomunizem? Aktualna hvalnica Napoleonovih Ilirskih provinc ima navzlic nesmislu opevanja okupacijskega režima v sebi nekaj dragocenih momentov, kot je spoznanje, da je tudi Napoleonova doba prinesla nekaj dobrobiti slovenskim deželam. Manjka seveda še širši spomin, ki bi segel tudi v čas cesarice Marije Terezije in cesarjev Jožefa II., Franca Jožefa tja do dobe kralja Aleksandra in princa Pavla. Potem bi bilo državljanom razvidno, da se svet ne deli samo na komuniste in postkomuniste, temveč so se obdobja prosperitete menjavala tudi v starejši zgodovini.
In seveda vprašanje: zakaj seže spomin samo do časov NOB? Preprosto, zadošča, da sledimo medijem, ki od zgodovinskih proslav izpostavljajo še vedno vsakršno srečanje partizanskih veteranov. Venomer, vsak mesec posebej ob spominu na kakšno izmed bitk ponavljanje istega obrazca hvale Titove vstaje in potem implicite tudi njegovega prevzema oblasti po vojni. Ki kajpak s svojo frekvenco, vztrajnostjo in patosom zasenči vse druge zgodovinske spomine. Kot da razen v času NOB na Slovenskem sploh ni bilo zgodovine!
Pač, Napoleonova okupacija je v Ljubljani osnovala botanični vrt, mali biser, ki vztraja še danes. No, danes je osrednji botanični projekt postavitev Jankovićevega parka na Žalah na mestu starih vrtičkov. Mestni glavar je dal posaditi 30 hrastov, da bodo pričarali vzdušje mestnega loga. Toda že po mesecu dni se jih je posušilo 29, vsi razen enega. Pregnani vrtičkarji se pridušajo: bog ga je štrafal!, toda ostanimo raje realni. Kako je mogoče, da je največji botanični projekt župana tako klavrno propadel? Dokler so te krpe zemlje obdelovale preproste ženičke, je tam kar buhtelo od solate, kumar in fižola, medtem ko pod Jankovićem pogine še celo trdoživi hrast?
Izvajalci del KPL se sklicujejo na slabe italijanske sadike, tako kot so se nekoč sifilitični Francozi, da sifilis ni njihov, ampak je prišel iz Neaplja. Toda, kdo je avtor Jankovićevega parkovnega načrta, po katerem so na nekoč plodno vrtičkarsko zemljo navozili iz gradbišča v Stožicah skoraj 4 tisoč kubikov odvečnega nekakovostnega zemeljskega izkopa, za katerega je mestna občina plačala več kot 50 tisoč evrov?
Maršal Marmont je dal pred 200 leti osnovati botanični vrt v Ljubljani vrhunskim poznavalcem gojenja rastlin. Ta je še danes pojem in ga ob mizernem proračunu skrbno in s ponosom vodi prof. Jože Bavcon, ki je svetovni priznani botanični ekspert. Jankovićevi ga seveda niso poiskali za svetovalca novega parka pri Žalah.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.