9. 7. 2009 | Mladina 27 | Uvodnik
Prekleti
Morda se ta trenutek res že skoraj vsej Sloveniji zdi, da je prav, da Mura propade in izgine na smetišče zgodovine kot še eno izmed podjetij, ki so jih pokosili globalizacija, mencajoča politika, nesposobni lastniki in slabe uprave. Res je noro: danes so otroci, ki so se rodili, ko se je začelo reševanje Mure, že zdavnaj polnoletni. Tako dolgo že traja agonija tega podjetja in tako dolgo so v agoniji zaposleni, njihovi družinski člani, regija in vsi, ki so kakorkoli povezani z delovanjem podjetja. Teh ne gre zanemariti: mesarji imajo komu prodajati meso, frizerji komu urejati pričeske, šoferji avtobusov koga voziti na delo ...
Seveda je logično, da se lahko država, ki je lastnik, odloči, da v nekem trenutku takšnemu podjetju neha pomagati. Če izhaja iz - za Muro čisto realnega - predvidevanja, da podjetje pomoči navkljub ne bo preživelo, je to razumna in logična odločitev. A na ta korak mora biti popolnoma pripravljena: ko in če se država odloči, da ne bo več pomagala takšnemu podjetju, mora, z drugimi besedami, imeti v rokah že spisan in do konca izdelan elaborat o reševanju regije, ki je vezana na obstoj in delovanje tako velikega podjetja.
Mura ni prvo tako podjetje, ki bo izginilo. Danes je sicer zanimivo poslušati uglednega profesorja Maksa Tajnikarja, ko govori o odločitvi vlade. Pa vendar se velja spomniti, da je bil prav Tajnikar tisti, ki si na položaju ministra ni in ni upal iz političnih razlogov in zaradi kalkulacij (ne le svojih, da ne bomo krivični) prav tega storiti z mariborskim Tamom. Za Maribor in Tam je bila to popolna agonija - in ko je država potem končno nehala pomagati Tamu in mu je pomagala v stečaj, je bila to v resnici odrešitev. Maribor se je Tama preprosto moral znebiti. Šele ko se ga je znebil, je začel postajati normalno mesto. A cena je bila visoka in tudi pri Tamu ni nihče naredil in tudi ne upošteval resnega elaborata, kako mestu pomagati preživeti ta šok. Pa Maribor ni osamljen. Zgodba Pika in Prebolda je podobna, le za manjše in manj razvpito mesto in podjetje je šlo.
Mura in Prekmurje nista Tam in Maribor. Ne, večni strah politike pred propadom Mure še zdaleč ni neutemeljen. Maribor je veliko mesto, pomembno stičišče - ima vse, kar imajo veliki, če se malce pošalimo iz večnega, a delno upravičenega občutka drugega največjega mesta, da se vse poti stekajo v Ljubljano. Prekmurje vsega tega nima. Ima priložnosti, od turizma do kmetijstva - ki pa mu jih nikoli ni uspelo v celoti izkoristiti, poleg tega pa v resnici niso tako izjemne, kot jih znajo slikati najrazličnejši svetovalci.
Ko se torej vlada odloči, da ne vloži petih milijonov evrov v sanacijo nekega podjetja, mora isti trenutek v resnici že predstaviti, kam in kako namerava vložiti na primer deset milijonov evrov. Za to namreč gre: če vlada meni, da pet milijonov evrov, vloženih v Muro, ne bo imelo nikakršnega učinka, mora seveda vedeti, koliko bo morala vložiti v ohranitev navsezadnje mentalnega zdravja regije kot celote. To je pač hud šok in ni ga mogoče ozdraviti z običajnimi pomočmi brezposelnim in drugimi rednimi solidarnostmi države.
A kot smo zapisali: Maribor si je po propadu Tama opomogel in propad velikana je po dolgoletni agoniji prišel kot odrešitev. Vendar se na to ne gre zanašati. Tam je propadel v času tiste »večne« rasti, ki se ne bo nikoli nehala, kot se je zdelo in so nas prepričevali. Mura pada v času recesije.
Predvsem pa Mura ni edino podjetje v težavah. In Prekmurju se lahko že jutri pridruži naslednja regija.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.