30. 7. 2009 | Mladina 30 | Kolumna
Eni in drugi
Sociološki fragmenti slovenske družbe
© Tomaž Lavrič
Prisilni odstop direktorja Pivovarne Laško Boška Šrota je dogodek no. 1 zadnjega obdobja. Deluje kot pozitivni žarek pravičnosti, saj gre za začetek konca simbola tajkunov. Mož, ki je leta izigraval pravila in zakone podjetništva, je doživel simbolni poraz.
Toda zgodba je v resnici fiasco slovenske družbe. Ta je namreč mirne duše leta opazovala, kako je nekdanji občinski uradnik dobesedno čez noč - resda nekajletno - postal megamilijonar. In se navduševala nad slovensko verzijo tržnega gospodarstva, ki omogoča ljudem, da prosperirajo in bogatijo. S podmeno, češ, če bogatijo Šroti, bodo z njimi tudi ostali državljani. In seveda z naivnim enačajem: bogastvo enega je hkrati bogastvo vseh.
Ko bi svetovna gospodarska kriza slučajno ne udarila lani, ampak bi nastopila čez štiri leta, bi pivovarski baron ne imel več težav z vračanjem posojil bankam in bi povsem gladko obvladoval trgovinsko, pivovarsko in medijsko Slovenijo.
No, pred tedni je njegov konec nakazala policijska preiskava in vest, da je njegov prevzem Pivovarne Laško financirala sama Pivovarna Laško, ki je njegovim hobotnicam posodila za 30 milijonov evrov. Danes je torej v igri poteza, po kateri naj bi Pivovarna Laško dolžniku preprosto odpisala dolg, ki ga ne more vrniti.
Spoznanja, ki pa kažejo na popolni kolaps organizacije sodobnega gospodarstva. Zastavlja se elementarno vprašanje: zakaj imajo podjetja sploh nadzorne svete in zakaj revizijske hiše pregledujejo delovanja podjetij, če Šrotovih anomalij niso sami odkrili in ustavili????
Preprosto povedano, slovensko gospodarstvo ni bilo sposobno samo preprečiti tajkunskih rabot. Kot čudežna rešiteljica se je pojavila šele velika kriza. Vsekakor priložnost, da država postavi orjaški spomenik gospodarskemu zlomu 2008!!!
Ta teden smo sicer opazovali dve različni zgodbi o uspehu. V Petrolu so instalirali novega direktorja gospoda Svetelška, ki je stisnjenih zob pristal, da ga mesečno plačujejo po 12 in ne 16 tisoč evrov. Gledali smo torej primer podjetja, ki se koplje v denarju. Na drugi strani pa smo priče agoniji Mure, za katero pa velja, da ni sposobna tekme na svetovnem trgu tekstila.
A kakšne so dominantne interpretacije Murinega kraha? Govori se o previsokih plačah šivilj, ki so nekonkurenčne azijskim delavkam, hkrati pa se dodaja, da je v tovarni preveč zaposlenih, da je to cokla poslovni uspešnosti. Niti z besedico pa se ne omenja, da so za polom v prvi vrsti odgovorni nekdanji direktorji, ki so podjetje vodili. Če je namreč menedžer upravičen do ekstremno visoke plače, pravijo, da zato, ker je on dirigent, ki določa vsebine in strukture poslovanja.
Če je torej tako, zakaj lastniki v preteklosti niso postavili na čelo podjetja enega izmed sanjskih direktorjev, za katerimi so se prašili uspehi? Zakaj torej niso v Muri poskušali najeti leta 2005 odstavljenega šefa Mercatorja Jankovića, zakaj mu ni na čelo stopil sam lastnik in nekdanji bančnik gospod Valant, morda opevana korifeja Luke Koper gospod Korelič, ali kdo izmed nagrajenih menedžerjev?
Še drugače, kako, da se Petrol koplje v denarju, Mura pa tone v dolgovih? Mura je podjetje, ki nastopa na trgu, kjer deluje zakon konkurence v čisti obliki. Vse firme Evrope, Amerike in Azije prosto prodajajo svoje cunjice po slovenskih prodajalnah tekstila. Medtem ko je Petrol takorekoč monopolist. Kdo bi se ne spomnil multinacionalke Shella, ki je pred desetletjem poskušal priti na slovenski trg, pa ga je Drnovškova LDS vlada ustavila, češ, da bi moral najpoprej imeti vsaj tri črpalke. In danes smo priča raritetnemu položaju, ko so cene bencina na vseh črpalkah Petrola in Istrabenza do centa enake. Če se peljete po Franciji, boste prvo opazili, kako je na vsaki obcestni pumpi drugačna cena goriva.
Ali še bolj ekstremno: sta se Dars in vlada kdaj vprašala, zakaj se na razpise za gradnjo avtocest prijavljajo po tri ali kvečjemu pet podjetij? Zakaj se na razpise ne prijavi po sto gradbenih tvrdk, od japonskih in kitajskih pa tja do španskih in nemških?
Na eni strani imamo panoge, ki živijo v zaščitenih, praktično monopolističnih razmerah, in so si v minulih letih kovale fantastične dobičke po zaslugi slovenskih vlad, ki so jim pomagale s svojimi regulativami. Danes pa se Pahorjeva vlada dela neumno, da se je usoda Mure ne tiče. Država, ki je dobra vila za ene in mačeha za druge. Država, ki vodi diskriminacijsko politiko, saj ne vpelje podobnih okolij za različne gospodarske panoge, niti ne intervenira socialno v smislu pomoči tem, ki so izpostavljeni zakonom svobodne trgovine.
Na simbolni ravni se diskriminacija kaže pri odločitvi Pahorjeve vlade, da islamski Cerkvi ne bo naklonila drobne denarne pomoči pri gradnji verskega centra, medtem ko je slovenska vlada nakazala finančno pomoč pravoslavni Cerkvi!?? Da je to storila prejšnja Janševa vlada, je irelevantno, država namreč ni last ene politične skupine, ampak mora v isti drži enakih tretmanov vztrajati, ne glede, kako se menjujejo vlade.
Zato je izrazito nedržavotvorni napad evroposlanca Iva Vajgla in njegovih tovarišev iz stranke Zares na vrhovno državno tožilko, češ, da bo proces tožilstva proti novinarju Berglundu imel slab vpliv na imidž Slovenije v svetu. Razvpita Resnica o Patriji je namreč za podkupovanje obtožila tedanjega premiera slovenske države in ne državljana Janeza Janšo. Janša je bil po Berglundu skorumpiran, ker naj bi v svojstvu premierske moči prišel do milijonske podkupnine. Obtožen je bil torej predsednik vlade in ne zasebnik.
Seveda se lahko ne strinjamo s paragrafi, po katerih lahko v posebnih primerih tožilci kazensko preganjajo novinarje. Toda tedaj bi pričakovali, da bo stranka Zares predlagala spremembo zakonodaje, ki bi takšno intervencijo tožilstva črtala iz jurisdikcije, ne pa da politična stranka intervenira proti zakonitemu postopku tožilstva zgolj v individualnem primeru finskega novinarja.
Nazaj k Šrotovi odstavitvi. Vzporedno spontano veselje izvira iz misli, da bo Pivovarna Laško zdaj prodala časnika Delo in Večer, da bo torej na medijskem trgu končano obdobje manipulacij. Takšen pogled izvira iz naivnega verovanja, da obstajajo slabi in dobri lastniki medijev. Nak, garant novinarskega profesionalizma so novinarji in uredniki, ki ne pišejo po nareku in sugestijah lastnikov. Noam Chomsky v svojih študijah medijev izpostavlja, da medijski lastniki vsepovsod izvajajo oblike manipulacij, le da so nekatere bolj, druge pa manj v oči bijoče.
Za modernega bralca je tako princip medijske percepcije realnosti samo eden: da sledi širokemu spektru različnih medijev.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.