13. 8. 2009 | Mladina 32 | Uvodnik
Zakaj že ni uspelo?
Veliko pozornosti, časa in tudi pričakovanj tako ministri kot drugi predstavniki vlade namenjajo pripravi proračuna za leto 2010. Projektni in nič več resorski način razdeljevanja sredstev naj bi zagotovil mentalni premik od »grabljenja in deljenja sredstev« h kakovostni porabi, hkrati pa naj bi v svežnju - vse skupaj vodi in usklajuje drugi minister vlade, Mitja Gaspari - vlada predstavila tudi dokončen reformni, protikrizni paket. Zakaj vse to naštevamo? Ker je vlada na dobri poti, da jo v trenutku, ko naj bi se izpolnile vse naštete želje, pričaka trdo razočaranje. Lahko se zgodi, da bo že od naslednjega trenutka, torej dan po predstavitvi, njen veliki načrt v medijih postal drugorazredna tema, še več, vladi se lahko zgodi, da njenih načrtov sploh ne bo nihče vzel resno, kot pomembne, ampak bolj kot formo, s katero poskuša zasesti prostor v temnih novic polnih medijih.
Prvi razlog, zaradi katerega lahko vladi spodleti pri projektu, ki ga dejansko aktivno pripravlja zadnja dva meseca - in dejstvo je, da se s tem intenzivno ukvarjajo na vseh ministrstvih -, smo torej že navedli. Kot kažejo že zadnji tedni, smo za krizo doslej predvsem vedeli, jeseni pa jo bo tako kot drugod po svetu in Evropi tudi pri nas neposredno občutilo vse več ljudi. To pomeni, da bodo jeseni, ravno v trenutku, ko bo vlada predstavila omenjeni mentalni obrat in svoje nove protikrizne ukrepe, vlado povpraševali predvsem po posameznih akcijah in posameznih primerih stečajev, likvidacij, odpuščanj. In povsod, res povsod, bodo pričakovali njen odziv in ukrepe.
A to ni temeljni razlog, zaradi katerega lahko vlada in ministri razočarano in presenečeno ugotovijo, da so mesece pripravljali stvari, ki jih nihče ne jemlje resno oziroma ki jim nihče ne prizna potrebne veljave. Toliko smo se trudili, toliko dela vložili, kako to, da nam ni uspelo? V tej vladi si to vprašanje pogosto postavljajo. Pa čeprav je odgovor znan. V slabem letu namreč vladi še ni uspelo oblikovati nikakršne jasne komunikacijske strategije, pa čeprav je v njej in na njenih ministrstvih tako kot v njeni predhodnici neizmerno število različnih svetovalcev, seveda predvsem komunikacijskih. A kot da bi stavili pri komunikaciji z javnostjo na nekakšno naivnost, češ, ljudje nas bodo že razumeli in slišali, če bomo dobro delali in dobro mislili. Seveda je to narobe in ne drži: morda je takšno amaterstvo še delovalo pred dvajsetimi leti in morda danes deluje v kakšni manj razviti državi, v tej, ki je v tem pogledu globoko globalizirana, pa nobenega projekta ni mogoče več izpeljati brez resne strategije javnega komuniciranja. Vladi pri tem tudi Mitja Gaspari, ki ga javnost sicer ceni in mu zaupa, ne more pomagati. V prvih Drnovškovih vladah je Gaspari s svojim zadržanim slogom še lahko prepričal javnost, da so njegovi predlogi sicer kratkoročno obremenjujoči, a zagotavljajo dolgoročno vzdržnost. Danes je vse drugače: drugačen je odnos do politike, drugačni so mediji in predvsem je drugačna javnost. Seveda pa v tem trenutku lahko le upamo, da bodo predlogi res kakovostni, odmislili pa smo tudi dejstvo, da opozicija ne bo stala križem rok. Pri čemer Janez Janša ima komunikacijsko strategijo, predvsem pa zna komunikacijo vedno znova vzeti v svoje roke in jo voditi.
Seveda ne mislimo, da mora zdaj predsednik vlade zbrati nekaj komunikacijskih ekspertov, ki mu bodo pripravili strategijo na stotih straneh, po mesecih. Samo tega ne. Dovolj bo, če bodo ministri pomen same predstavitve tovrstnih projektov vzeli resno in se dokončno zavedeli, da vlada samo zato, ker je vlada, razen morda prve besede, nima nobenega avtomatičnega privilegija ali moči, da bi razpravo usmerjala. Usmerja jo lahko le, če ima potrebno verodostojnost in če se vidi, da ve, kaj dela. To je temelj vsake strategije. In prvi, ki se bo tokrat res moral potruditi, je predsednik vlade. Doslej se je trudil tako, da je ob predstavitvah tovrstnih stvari veliko govoril. Bolj ko je govoril, bolj je bilo videti, kot da je sam prebral le povzetek. Tokrat bi bilo to zelo slabo. Pa ne za vlado, ampak ker bo v težki jeseni za državo pomembno, da bo vlada dajala občutek, da ve, kaj dela.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.