10. 9. 2009 | Mladina 36 | Kolumna
Sodno rušenje demokracije
Praktična bit resolucije o totalitarnih režimih
© Tomaž Lavrič
Ko bard slovenske kulture Boris Pahor pove, da je tragično, ker je slovenski človek po fašistični in nacistični diktaturi doživel še domačo - komunistično, mu vse ploska. Ko pa opozicija v parlamentu predlaga sprejem evropske resolucije, ki obsoja totalitarizme, naj si bodo fašističnih ali pa komunističnih režimov, je vladajoča koalicija ohromljena. Nekaj, kar je samoumevno za demokrata, stranke Zares, LDS, Desus in SD zavračajo, kot da si s tem pišejo smrtno obsodbo. Tudi, ko so sprejemali vojne zakone, vladna stran ni mogla mimo ekskluzivne rabe, da veljajo za vse, razen za sodelavce okupatorja. Tej oznaki danes resda rečejo s tujko kolaboranti, medtem ko njena retorika izvira iz partijskega žargona: izdajalec!
Kadar se je partijski režim želel znebiti koga, ga je označil za izdajalca. Naj si bodo stari komunisti, ki so jim rekli, da so izdajalci, ker po letu 1948 podpirajo še naprej Stalina, ali pa poprej vojaške enote, ki so se imenovale domobranci. Kdor je dobil nalepko izdajalec, ni imel več človekovih pravic, ne poštenega sojenja, ne advokata, bil je vnaprej kriv in je tako končal v hudih jamah, na goli otokih ali pa na prisilnem delu. Če je to delovalo v času Titovega režima, je nedoumljivo, da isto strast devalvacije ljudi uporabljajo tudi moderni slovenski politiki vladajoče koalicije.
V čem je že smisel evropske resolucije o obsodbi totalitarizmov? Preprosto, priklicuje spomin na režime, v katerih človekove svoboščine in človekovo življenje niso imele nikakršne vrednosti, če je človek javno nasprotoval politiki Hitlerja, Mussolinija, Stalina in Tita. S poantiranjem njihovih režimov ne gre za obsodbo diktatorjev kot takih, ampak za negativni zgled, kako naj demokratične družbe ne funkcionirajo.
In kaj počne vladajoča koalicija s frenetičnim ponavljanjem psovke izdajalci in kolaboranti, za katere zakoni ne veljajo? Demonstrira ravno najmračnejše postopke partijske diktature, ki kot recidiv ostaja v času parlamentarne demokracije.
Seveda tu ne gre za obrat, po katerem bi bili odslej domobranci heroji, ampak za pravice otrok, katerih starše so med in po vojni zločinsko pobijali. Komunizem je namreč poznal izločevalni sistem, po katerem so bili otroci domobranske strani demonizirani zgolj zaradi svojega rodu. To je v pravni državi nezaslišano. V prejšnjem mandatu, ko je imela večino Janševa SDS, je ta vseskozi stala na stališču, da morajo biti taki zakoni sprejeti s političnim konsenzom, ne z večino v parlamentu. Zdaj je Pahorjeva koalicija demonstrirala moč in sprejela segregacijski zakon v dikciji partijskega besednjaka.
Racionalni ugovor zoper navedeno bi bil, da to razpredanje o preteklosti pač nima smisla, da danes v aktualnih zadevah vladajo demokratični postopki. - Res?
Časopis Dnevnik je doživel sodni postopek, ki je tako neverjeten, da sta mednarodni novinarski asociaciji Novinarji brez meja in Mednarodni inštitut za tisk reagirali v hipu z obsodbo nezaslišanega uvajanja cenzure. V enakem jeziku sta časnik podprla celo Društvo novinarjev Slovenije in Združenje publicistov, asociaciji, ki ob novinarskih zadevah govorita diametralno nasprotni jezik. Sodnica si je namreč dovolila izdati sodbo, s katero Dnevniku prepoveduje objavo člankov, ki bi negativno pisali o gospodu Pierpaolu Ceraniju, v nasprotnem ga oglobi s petdeset tisoč evri!
To je škandal, sramota za sodstvo! Sodnica po imenu Katarina Novšak Kaplan si je vzela oblast, po kateri medijem vnaprej prepove negativno pisanje o zaščitenem finančniku.
Špansko ustavno sodišče je v osemdesetih razveljavilo celo obsodbo nekoga, ki je zaradi trdega policijskega prijema nad navijači na svetovnem prvenstvu 1982, za kralja zapisal, da je fašist!
Razsojalo je takole: res, da je neupravičeno opsoval kralja, ki je bil brez dvoma užaljen, toda za demokracijo je manjši udarec, če je kralj užaljen, kot če zaradi skrbi, da kralj ne bi bil užaljen, država prepoveduje in omejuje svobodo govora.
Evropsko sodišče je v podobnih zadevah strogo odločalo po principu, da je za demokracijo nujno, da se skozi medije izražajo tudi takšna stališča, ki so žaljiva, provokativna in vznemirjajo javnost, zakaj samo pluralna družba je tisti okvir, ki omogoča demokratično izbiro, ki pa deluje samo takrat, ko državljan pozna najširši spekter možnih pogledov na realnost!
V partijski Jugoslaviji, še leta 1987, so novšakkaplanovski sodniki zaplenjali časopise, da bi obvarovali javnost pred vznemirjanjem, ki bi ga lahko povzročilo časopisno pisanje. Tako slovenski bralci niso v časopisih brali, da so bili Tito, Kardelj in Kidrič zločinci, ker so v času njihove vladavine brez sojenja pobili in v jame na skrivaj zagrebli ujete domobranske vojake. A kaj bi to: takrat po časnikih niste mogli prebrati niti tako nedolžne misli, da bi morali iz vseh učilnic in uradov odstraniti Titove slike.
Skratka, značilnost demokratične družbe je prav svoboda medijev, ki pa pomeni prav to bridkost, da mediji o politikih in javnih osebnostih pišejo tudi negativno in žaljivo. Navsezadnje imajo prizadeti pravico, da medije zaradi zapisanega tudi tožijo.
Danes pa je vstala sodnica Katarina Novšak Kaplan in razsodila, da je nastopil konec demokracije in prepovedala elementarno svobodo časniku Dnevnik! S tem, ko je vzpostavila stari totalitarni princip, po katerem so oblastniki in seveda sodniki medijem določili pravilo svetih krav, o katerih ne smejo negativno pisati. Značilnost totalitarnih režimov je prav vnaprejšnja cenzura, ki poskrbi, da se določene vsebine v medijih sploh ne morejo pojaviti.
To ni nedolžna sodna zmota, to je sodniško rušenje demokracije po zgledu totalitarnih režimov!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! Če kaj, je to tista meja, ki presega profesionalnost sodnika. Dejstvo, ob katerem bi pričakovali, da same sodne institucije odvzamejo sodnici mandat.
Že zaradi tega je nujno sprejeti resolucijo o obsodbi totalitarizmov. Vendar namesto, da bi zgolj poimensko obsodili nacizem, fašizma in komunizma, je veliko bolj krucialno, da takšna resolucija navede primere totalitarnih praks, ki so jih ti režimi izvajali.
Zgolj napisati, da je bil Tito diktator ali množični morilec, ki bi danes končal v Haagu, je irelevantno za aktualno demokracijo. Kar ima težo in pomen, je vednost, da pod njegovo vladavino
sodstvo ni varovalo človekovih pravic teh, ki so bili njegovi nasprotniki, da je pod njim vladala cenzura, pod katero ni smel iziti noben časnik, ki bi negativno pisal o liku tovariša Tita.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.