17. 9. 2009 | Mladina 37 | Kolumna
Vsi smo na istem
Gorenje, država, socialne pravice in glavno mesto.
© Tomaž Lavrič
Popolna stavka v Gorenju je šokirala državo. Paradni konj gospodarstva se je pokazal kot tempirana bomba, tisoče nezadovoljnih delavcev je zbralo neverjetni pogum in se uprlo vodstvu podjetja. Direktor Franjo Bobinac je še včeraj veljal za sanjskega dečka med menedžerji. Bil je antipod Bavčarjev in Šrotov, ki so svoje podjetje tajkunsko prisvajali, namesto da bi ga vodili. Še lansko pomlad se je bil gospod Bobinac sončil pod žarometi slave, ko je prejemal celo najprestižnejšo nagrado Gospodarske zbornice zaradi izjemnega vodenja podjetja.
Včeraj pa je presenečeno stal pred množico protestnikov, ki so ob njegovih besedah žvižgali in skandirali ime njegovega predhodnika Jožeta Staniča. Ko pa so obupani in besni delavci navajali, kako mizerno življenje imajo z dobrimi 400 evri plače, jim je nonšalantno odvrnil, da jih razume: vsi smo na istem! Takrat so njegovo besedičenje preglasili huronski žvižgi. Da je eden najbolj plačanih menedžerjev v državi na istem kot fizikalec s polovico tisočaka!?!?!?!?!? Franjo Bobinac bi brez konkurence zmagal v nagradi za največji cinizem leta.
Ob revoltu zaposlenih se je hitro odzval župan Velenja Srečko Meh in obljubil pomoč delavcem pri plačevanju stroškov za stanovanjske najemnine in z brezplačnimi prehrambenimi paketi. Zaposleni v podjetju, ki je eden velikanov evropske bele tehnike in največji slovenski neto izvoznik, od svojih plač ne morejo živeti in potrebujejo socialno podporo. - !!!!!!!? !!!!!!!? !!!!!!!? !!!!!!!? !!!!!!!? !!!!!!!? !!!!!!!?
Direktor takega podjetja pa šteje za enega najbolj vrhunskih menedžerjev v državi.
Kako je to mogoče? V Velenje je ekspresno pribrzel prvi poglavar sindikalistov Dušan Semolič in pristavil svojo podobo pred televizijske kamere. In to v trenutku, ko so delavci razpustili njegov sindikat. Sramotne plače namreč dobivajo že leta, za deset odstotkov višjo miloščino so prejemali tudi v času, ko so dobički podjetja leteli v nebo. Takrat gospod Semolič in njegov sindikat nista glasno protestirala in od vodstva odločno zahtevala, da del profita prelije tudi v delavske žepe. Ko so torej zaposleni odstavili svoje sindikalne voditelje, so z dvodnevno stavko in s skupinico nekaj srčnih in treznih delavcev v nekaj urah pogajanj dosegli to, o čemer so poprej leta samo sanjali.
Primer stavke v Gorenju je eksemplaričen, saj zadeva v bistvo slovenske ekonomije, katere edina maksima so bili zaslužki uprav, nadzornikov in delniški donosi. V svojem zahvalnem govoru ob prejemu nagrade GZS je gospod Bobinac dejal, kako težko je voditi podjetje z 11 tisoč zaposlenimi, in se zahvalil. Komu? - Vsem zaposlenim, ki so soustvarjali uspehe? Kje neki, mož je nesebično dejal: »Svoje veselje delim predvsem s svojo vodilno ekipo!«
In včeraj je vstalo ljudstvo in s preprostim dejstvom, da je odložilo delo, ustavilo proizvodnjo. Demonstriralo je pozabljeno moč in dokazalo, da sama vodilna ekipa brez motiviranih delavcev ne ustvari dobesedno nič!
Ob stavki v Gorenju se človek spomni na prizore v Mercatorju izpred desetletja, ko so prodajalke prav tako tarnale, kako jih vodstvo izkorišča, saj morajo delati številne nadure, ki jim jih ne plačujejo. Imele so smolo, da so svojo usodo prepustile v roke sindikalnih voditeljev, ki so se pobratili s tedanjim direktorjem Jankovićem, tudi enim sanjskih menedžerjev, kar jih premore Slovenija.
Patologija menedžerskih prevzemov je nastala zaradi odsotnosti sindikalnih zahtev v uspešnih zasebnih podjetjih, pa so si tako menedžerji lepo izračunali, da bodo s profiti, ki ga ne delijo z delavci, lepo poplačali najete prevzemne kredite.
V Sloveniji je nominalno na vladi leva koalicija, ki pa sistematično ruši tradicijo socialne države. Pahorjeva vlada zdaj napoveduje, da bo znižala bolniška nadomestila. Češ, zakaj bi ljudje dobivali po 80 odstotkov plače, če pa ne delajo, zadošča jim že 60-odstotni obolos. Še dobro, da ex-slovenski komunisti ne poznajo prakse Kitajske Mao Ce Tunga, pod katerim so delavci delali po 28 dni na mesec, ne da bi poznali pojem nedelje.
No, da bi ministrska ekipa pokazala, da varčuje pri sebi, je tako policijska ministrica napovedala, da bo odpustila 60 uslužbencev notranjega ministrstva, ki predstavljajo nepotrebni višek. Na osnovi česa? Je mar kakšna študija pokazala, da se število kriminalnih dejanj zmanjšuje, da je praktično usahnil gospodarski kriminal? Nak, mi pač varčujemo.
Slovenska oblast je prišla do absurdne točke, ko predpostavlja, da je policija nepotrebni balast. Ministrico bi seveda razumeli, ko bi sporočila, da ima na ministrstvu preveč birokratov in bi napovedala, da jih bo zamenjala z novo ekipo kriminalistov, ki bo denimo specializirana za boj z gospodarskim kriminalom, ali pa bi uvedla posebno enoto, ki bi odkrivala okoljski kriminal. Tako pa smo v absurdu, ko vlada kani odpuščati policijsko osebje, medtem ko minister France Križanič za svetovalca najame gospoda Isajlovića, nekdanjega agenta SDV, ljudsko rečeno bivšega udbovca.
Uničevanje okolja je krucialno, saj ne pomeni devastacije narave samo za zdaj živeče, ampak tudi za generacije potomcev. Stranka Zares, ki jo poznamo po ratobornosti do italijanskih plinskih terminalov, je izjema v Zasavju. Tamkajšnje politične stranke so zdaj enotne v protestih zoper vlado, ki podeljuje licenco podjetju Lafarge za sežiganje odpadkov. SDS, SLS, Desus, Zeleni in celo SD so skrb za tamkajšnje okolje postavile kot politični cilj, medtem ko se jim Zares noče pridružiti.
Vladni Zares v koaliciji z Zoranom Jankovićem vodi ljubljansko politiko, ki ji je uspelo nemogoče. V časih, ko vlada računa, kje bo vzela kakšen belič upokojencem, šolnikom, obolelim, ko vlada in parlament malce oskubita celo bivše ministre in poslance za njihove finančne privilegije, ko finančni minister iz dneva v dan tuhta, katere davke bi lahko še vpeljal, da bi napolnil prazno državno blagajno, se Ljubljana koplje v denarju. Čeravno ima mesto rekordni proračunski primanjkljaj, se je župan Janković odločil, da si bo za dve leti kupil še kulturni štirinajstdnevnik. Poleg mesečnika Ljubljana bo tako mesto izdajalo prek časnika Dnevnik še en brezplačni časnik in za to bo namenilo 700 tisoč evrov. Jasno v jankovićevskem slogu, ko po mnenju razpisne komisije zmaga časnik Delo, potem pa Janković po domače uvede še play off pogajanja, po katerih kar sam izbere zmagovalca javnega natečaja.
Drugo leto so v Ljubljani volitve. Kaj je lepša promocija, kot da kulturni časnik ob vsaki prireditvi objavi še fotko župana! Kjer koli se kaj dogodi, tam pristavi župan svoj sijoči obraz. Ko so odprli park za skaterje, je bil glavni medijski junak Janković, ko so uprizorili otvoritveni koncert v kulturnem centru Šiška, je na odru s Perotom Lovšinom prepeval župan Janković. Stari uporniški punk bi se sicer trikrat obrnil v grobu.
V Velenju so se zaposleni Gorenja naveličali ignorance oblastnikov in so prišli na ulico, v Ljubljani pa je meščanom še naprej vseeno, za kaj mestni glavar troši njihov denar.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.