1. 10. 2009 | Mladina 39 | Kolumna
Poti denarja
Od pranje denarja megalomanskih razsežnosti do nekaj gledaliških beličev
© Tomaž Lavrič
Kriminalisti so izvedli niz preiskav in pri tem aretirali Igorja Bavčarja in Boška Šrota. Razlog je sum pranja denarja in lepo število milijonov evrov pridobljenih zasebnih koristi.
Še dve leti nazaj je veljalo v medijskem javnem mnenju, da so novi slovenski milijonarji veliki friki, bili so redni gostje teve oddaj, novinarji so jih spraševali za mnenja, pisali so gospodarske komentarje po uglednih dnevnikih, menedžerski prevzemnik Merkurja to počne še zdaj. Že od osamosvojitve naprej pa mediji niso prinesli preproste marksistične kritike: če sloj menedžerjev tako fenomenalno bogati, nekdo izgublja. Slab delček vsote, ki naj bi si jo z mahinacijami pridobila Bavčarjeva tovarišija, bi pred meseci zadoščal za pokritje Murinih izgub. Toda država jih bojda ni imela, a obenem tudi ni pripravila plana za podržavljenje lastnine milijonarjev, ki so do bogastva prišli s špekulacijami, izčrpavanji podjetij in s prevzemi.
Vlada, ki si razbija glavo, kako napolniti proračun in razmišlja, s kakšnimi davki bi obdavčila državljane, ne pomisli na sistematične postopke razlastitve tajkunov.
Od politikov eksplicitno podpira takšno radikalno stališče le šef SNS Zmago Jelinčič, SLS in SDS se mu deloma približujeta, nenavadno pa je stališče Zaresa. Njegov predsednik Gregor Golobič pravi, da dela policije ne bo komentiral, da je narobe, ako bi se o tem izrekala politika.
Njegovo stališče je legalistično, izhaja iz predpostavke, da državni aparat odlično deluje. Toda, ali to sploh drži?
Zakaj podobnih akcij kriminalistov nismo videli v devetdesetih letih? Ali takrat gospodarskega kriminala velikih razsežnosti ni bilo? Pravzaprav vse do aretacije gradbenega barona Ivana Zidarja v začetku lanskega leta takšnih energičnih intervencij organov pregona na Slovenskem nismo poznali. Zakaj do nedavna policija ni preiskovala delovanja nove milijonarske elite?
V pogovoru za televizije je prvi mož kriminalistov Aleksander Jevšek dejal, da ima zdaj policija za prioriteto gospodarski kriminal. Kako da šele zdaj? Minister Golobič je bil desetletje sekretar vladajoče LDS, ki v svojem programu vladanja evidentno ni imela učinkovito usposobljene policije za spopad s tektonskimi gospodarskimi rabotami.
Toda očitek, češ, da je bil Bavčar dolgoletni veljak LDS, Šrot pa podporni član SD, je danes prazno kritikastrstvo.
To, kar preseneča, je vladna kolaboracija z delom tajkunstva. Prvi mož NFD Stane Valant ta hip z varne razdalje opazuje usodo dveh padlih tovarišev. Toda tudi njemu se izteka čas, v katerem bi moral vrniti milijonske kredite, ki mu jih je za menedžerske prevzeme dodelila NLB. Ko bi ne nastopil v javnosti minister Matej Lahovnik, bi reprogramiranje teh kreditov očitno dobilo zeleno luč, medtem ko prvi skrbnik proračuna finančni minister France Križanič ob tem razkritju ne zna povedati nič.
Država je z interventnim zakonom zamrznila plače javnim uslužbencem, ker je budžet premajhen, a po drugi strani sanira banke, ki kanijo s pomočjo proračunskih garancij reševati menedžerske odkupe!????
Minister iz vrst Zaresa Lahovnik praktično s solističnimi potezami vsiljuje drugačno politiko vlade. Urad za varstvo konkurence (UVK) in Agencija za trg vrednostnih papirjev (ATVP) še vedno delujeta kot benigni instituciji. In to zaradi vlade, ki ju eksplicitno ne podpre. Parlament je namreč sprejel zakon, po katerem banke ne smejo reprogramirati posojil podjetjem, ki so bila v postopkih teh institucij. Primer NFD je enostaven, toda razen Lahovnika samo vladni molk.
Tako smo imeli in še vedno imamo situacijo, v kateri se podjetniki ne bojijo, da bi s svojimi početji prišli v roke UVK ali ATVP, nasprotno, Šroti in podobni so zoper postopke teh dveh vrhovnih teles, ki garantirata pravnost delovanja, kot za stavo in s posmeh vlagali pritožbe in napovedovali sodne postopke. Direktor UVK Janija Sorška je v zadnjih letih deloval kot osamljeni strelec, namesto da bi mu oblast dala široka polnomočja.
Zadnja spektakularna akcija kriminalistov je kajpak doživela protinapad od osumljenega Bavčarja, ki pravi, da je policijo nanj poslal Zoran Janković v dogovoru z LDS policijsko ministrico Katarino Kresal in njenim strankarskim kolegom pravosodnim ministrom Alešem Zalarjem. Če gre za milijonska pranja denarja, je to irelevantno, gospod Janković sam po sebi pač ni v vsakem primeru apriorno utelešenje zla. Reč pa zna postati politična, če se kriminalisti ne bodo z enako vnetostjo angažirali tudi v drugih sorodnih primerih.
Pahorjeva vlada v teh dneh izgublja smisel za mero in razsodnost. Medtem ko na vse strani krni proračunske pomoči, je pripravila zakon, po katerem bo mestu Ljubljani namenila dodatnih 15 milijonov sredstev. Izmed vseh slovenskih regij je sklenila, da je dodatne državne pomoči najbolj potrebno glavno mesto!??????????? Argument ljubljanskega župana je sicer zanimiv, ko pravi, da je to del poplačila za to, da ima mesto Ljubljana številne funkcije, ki ji gredo kot glavnemu mestu. Skregano z najbolj osnovnim razumom: biti prestolnica države je vedno največji plus, saj se po inercije vanjo steka največ denarnih investicij. Cela svetovna zgodovina demonstrira razcvet prestolnic proti perifernim mestom. Ko bi bilo biti glavno mesto res tak hendikep, bi ljubljanska oblast pritiskala na vlado, naj vladne palače in institucije preseli še po drugih mestih.
Ljubljana ima na primer niz gledališč, celotna slovenska manjšina v Italiji pa eno samo Slovensko stalno gledališče (SSG) v Trstu. In prav te dni se je tam dogodil črni scenarij, ki napoveduje, da bodo zaradi pomanjkanja denarja letos gledališče zaprli.
Pomen tega gledališča za slovensko bit na Primorskem je kolosalen. In kaj stori v tej agoniji slovenska vlada? Minister za Slovence po svetu Boštjan Žekš se je res lotil problema. In presodil, da če bi vlada pomagala gledališču, bi bil to nevarni precedens, saj bi odslej italijanske oblasti finančno ne podpirale več tega gledališča. V meddržavni igri bo torej ignoriral pomoč Slovencem iz Italije! Pri Zevsu, čemu potem ima vlada ministra za Slovence po svetu, če je njegova strategija, da naj za njih skrbijo matične države?????
A vseeno poglejmo za kakšne denarce tu gre? Časnik Dnevnik je v obširnem članku navedel, da celotni proračun znaša 700 tisoč evrov, manjkajoči znesek pa znaša nekaj sto tisočakov.
V isti sapi vlada nameni 15 milijonov mestu Ljubljani, njen župan pa je pred tedni iz polnega mestnega proračuna namenil samo kot pomoč pri izdajanju kulturnega štirinajstdnevnika 700 tisoč evrov.
To pa je vprašanje izbire: še en sponzorirani časnik v Ljubljani, ali pa interventna pomoč, ki bi pomagala preživetju najbolj vitalne slovenske institucije v Trstu? Slovenstvo se ne konča na državni meji.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.