26. 11. 2009 | Mladina 47 | Kolumna
Rojstvo avtokrata z nedolžnim obrazom
Novinarji, politiki in nogometaši
© Tomaž Lavrič
V zadevi »Patria« je imel doslej najbolj vratolomno zgodbo novinar Berglund, ki je razvpiti dokumentarec zaključil z dvema enačajema: podkupnino je prejel J, in J=Janša. Ker ni predstavil ne dokumentov in ne izjav, ki bi to potrjevale, mu je gledalec bodisi verjel na slepo, računajoč, da ima v rokavu še nerazkrite adute, bodisi je zgodbo dojel kot zgled čiste manipulacije.
Dolgo je kazalo, da je to sploh skrajna točka netransparentne reportaže, ki pa bi vsaj načelno lahko govorila tudi resnico. Toda pred dnevi je »Delo« na naslovnici objavilo članek Dejana Karbe, ki je prinesel šokantni preobrat: Denar iz Patrie ni končal pri Janezu Janši, temveč v njegovi stranki SDS. Če je publika verjela Berglundu na besedo, je Karba svoj naslov izpeljal iz besed prvega preiskovalca. »Finski kriminalist Kaj Erik Björkqvist je na naše vprašanje, ali v tem trenutku oz. v tej fazi preiskave lahko z gotovostjo reče, da se je denar iz Patrie stekel v SDS, resno in izrecno odgovoril: Da.«
Ni kaj, prepričljiva argumentacija.
A že naslednji dan se je oglasil isti Björkqvist, ki ni zanikal ne le navedene izjave, ampak je še izrecno postavil, da sploh ni dajal intervjuja za »Delo«, saj mu je novinar na Finsko prinesel dokumente, za katere mu je zatrdil, da bi lahko pomagali pri preiskavi. Epilog je bil frapanten, ko je finski kriminalist v pogovoru za »Dnevnik« izrekel, da »gre za umazano delo«, nato pa navrgel, da razmišlja, da bi pisca Karbo prijavil novinarskemu razsodišču.
Sama reč se je potem zapeljala v še bolj nenavadno smer, saj je za Radio Slovenija novinar dejal, da je zbral za SDS kompromitirajoče dokumente o vprašljivi naravi dveh brezplačnikov, ki sta ugasnila takoj po volitvah 2008.
Novinar ima seveda vso pravico, da razkriva finančno ozadje brezplačnikov in o tem poroča bralstvu. O svojih spoznanjih, ki bi jih objavil v časniku, lahko post festum obvešča tudi tožilce in kriminaliste. Toda, da novinar odide na pot na policijo v daljno Finsko, se prelevi najprej v informatorja, potem pa zmanipulira pogovor s kriminalistom tako, da ta konča v časopisu kot kronski dokaz kredibilnosti njegovega teksta. -??????? Čista manipulacija in eklatantni zgled, kaj ni novinarstvo!
Istočasno pa je minilo prvo leto Pahorjeve vlade in zastavimo si lahko vprašanje o njegovem vodenju države. Vsebine njegovega vladanja mediji natančno beležijo, tako da si tokrat oglejmo tri simbolne geste, ki pripovedujejo o njegovi metodi. Odmislimo tudi njegove nedavne govore, v katerih je začel malodane vpiti, da bi pridodal besedam potrebno težo. Ustavimo se torej pri njegovih nazornih postopkih, ki so natančno dokumentirani.
Ko je prevzel oblast, je Borut Pahor obiskal varuha konkurence Janija Soršaka in po srečanju dejal, da je bil pri njem prvič in zadnjič, da mu prepušča popolno avtonomijo dela. Slabo leto kasneje je najavil, da bo odslej vsak mesec šel na Slovenske železnice, da se bo osebno prepričal, kako tam stvari stoje.
Doslej smo poznali definicijo sodobne države kot minucioznega sistema, v katerem je resda na vrhu predsednik vlade, toda posamezne institucije delujejo povsem avtonomno. Zgled avtoritarnega režima je tisti ustroj, v katerem je samoumevno, da premier osebno intervenira. Ko je pred časom ruski premier Vladimir Putin stopil v veleblagovnico, se zgrozil nad cenami in potem osebno poklical direktorja, da mu je ukazal, da naj cene nemudoma drastično zniža, so to vest mediji prinesli z ironijo nad konceptom carja batjuške, ki hodi po državi in popravlja krivice.
O.K. recimo, da je Pahorjev greh minoren, da nanj pač ne gre streljati s topovi. Vzemimo torej drugi primer. Premieri evropskih držav so za prvega predsednika EU izbrali Belgijca Hermana Van Rompuya, potem pa je naslednji dan slovenski premier resignirano pojasnjeval, da je on glasoval drugače, da je bil za močnega predsednika - Blaira? -, saj misli, da bi bilo to dobro za EU.
Kar preseneča, je lahkotnost, s katero je premier Pahor po svojem premisleku glasoval v imenu vseh slovenskih državljanov. Res da ni šlo za njegovo popolno samovoljo, saj je pred tem vlada sklenila, da mu prepusti popolno svobodo v odločanju. Pahorjeva vlada, ki na sejah razpravlja celo o nogometni tekmi med Slovenijo in Rusijo, je tokrat sklenila, da o tako krucialni stvari, kot je prvi predsednik EU, sploh ne bo presojala, ampak bo vse odločanje delegirala na enega samega človeka!????
Dobro, iz enega ali dveh primerov ne velja sklepati o novi tendenci avtokratskega vodenja. Zato si poglejmo še najbolj notorični pripetljaj.
Po zgodovinski zmagi nogometašev nad Rusijo je premier samovoljno vkorakal v slačilnico nogometašev. Te kulture doslej na Slovenskem nismo zaznali. V zmagovitih letih Katančeve reprezentance nismo nikoli slišali, da bi tedanji premier Janez Drnovšek stopical pred tuši reprezentance. O njegovem odnosu do nogometa se širi le legenda, da sta tekme reprezentance kdaj pogledala skupaj z nadškofom Francem Rodetom v intimi škofijske palače. Konec koncev se celo veliki jugoslovanski diktator Tito ni motal po športnih garderobah jugoslovanskih šampionov, ampak jih je kvečjemu z nekaj dignitete čez čas pozval na slavnostni sprejem.
Premier Pahor pa si je vzel tako rekoč staro patriarhalno rusko pravico prve noči in po odločilnih tekmah redno vdira v nogometne slačilnice! Po poročanju medijev je zadnjič nogometašem prekipelo in so ga vrgli ven iz garderobe. Šele po dobesedno diplomatskih posredovanjih so mu kasneje dovolili, da je sebi v slavo posnel kader, kako čisti čiste kopačke.
Da gre za vdor politike v sfero civilne družbe, pa potrjuje javna izjava dveh protagonistov uspeha Roberta Korena in Milivoja Novakoviča: »Sprva nismo želeli, da premier vstopi v garderobo. To je bil naš trenutek, v katerem smo hoteli uživati in ga nismo želeli deliti z drugimi. Reprezentanti nočemo sodelovati v politični propagandi in prosimo, da to v prihodnje upoštevate.«
Pogumna in največjega rešpekta vredna drža nogometašev, ki so malodane zadnji, ki branijo civilno družbo pred politično prisvojitvijo!!!
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.