26. 11. 2009 | Mladina 47 | Kolumna
Oni zgoraj, tisti spodaj
Če ne bo socialnega pakta, bo nemirno
© Tomaž Lavrič
Konec tedna bodo množične sindikalne demonstracije, za nami je nekaj spontanih in organiziranih stavk, nevarno nalezljivih. Socialna napetost je velika.
To potrjuje tudi težaven začetek pogajanj o novem socialnem sporazumu. Družbena klima je slabša kot v kriznih prvih letih po osamosvojitvi, ko je sicer BDP padel še bolj kot letos. Optimizem je bil takrat bistveno večji, enako tudi zaupanje v politiko in novi družbeni red. Tudi svetovne krize ni bilo. Zdaj so se uvoženi globalni krizi pridružila številna razočaranja nad domačo realnostjo in strah pred prihodnostjo.
V nedavni kovinarski stavki sta trčili dve okrutni resnici: na eni strani slab, za marsikoga obupen gmotni položaj zaposlenih, na drugi strani opešanost ne tako redkih podjetij, ki bi jih zahtevano povišanje plač sesulo. Najbrž celotno slovensko gospodarstvo bistveno višjih plač na hitro ne bi preneslo - toliko smo pač (ne)razviti. A to je le del zgodbe. Drugi del govori, da mnogi lastniki in menedžerji globalizacijo in krizo izrabljajo kot izgovor za klestenje plač v korist dobičkov. Ali bolj po domače: zaposlene izkoriščajo. Še naprej zapravlja tudi država. Banalen, a zgovoren primer: povsod kar mrgoli piarovcev. Nasploh država za zaposlene v svojem objemu še kar poskrbi. Druge prepušča trgu, kapitalu in neusmiljenosti časa.
V dvomilijonski srednje razviti državi, v kateri okoli 150.000 ljudi životari s plačami, manjšimi od uradnega življenjskega minimuma, v kateri je 100.000 ljudi brez dela, mnogi drugi pa se zanj bojijo ali od njega slabo živijo, je nekaj pošteno narobe. »Oni zgoraj« so povsem izgubili posluh za »tiste spodaj«. Deloma to velja tudi za tiste vmes.
Kriza je vse to razgalila in zaostrila. Če se bo ta zelo zavlekla, so mogoči tudi črni scenariji.
Nekakšnega splošnega upora množic najverjetneje ne bo; ljudje strgajo zaloge, zategujejo pas, upajo na splošno okrevanje. Industrijsko delavstvo in prekariat, ki sta najbolj v stiski, sta razdrobljena, še bolj pa to velja za celoten korpus delovne sile. Slovenci tudi ne gremo zlahka na barikade.
Po mnenju sociologinje Dane Mesner Andolšek se z izbruhom v Gorenju začenja novo socialno gibanje, ki se bo razširilo iz podjetij in zajelo upokojence, mlade, nezaposlene, alternativna gibanja in druge ranljive skupine. Te se bodo povezovale v mreže, novo gibanje pa bo scela bolj radikalno od sedanjih sindikatov.
Dolgoročno je to morda mogoče. V bližnji prihodnosti pa se zdi verjetnejša nekakšna italijansko-vzhodnoevropska scena, kaotična in stihijska, z občasnimi večjimi in množico manjših stavk, spontanimi upori a la Gorenje, ludizmom, zasedanjem podjetij, pešanjem delovne etike... Oba tipa razvoja predpostavljata podaljšano krizo in zgrešeno ravnanje politike in kapitala.
V takem položaju postaja socialno sporazumevanje med vlado, delodajalci in sindikati ključno. To je neprimerno varnejša in obetavnejša pot kot grozeča stihija. Toda socialni dialog je postal izjemno težaven.
Sindikati so nezaupljivi in nasršeni. S socialnim dialogom so se, gledano skozi daljši čas, po malem diskreditirali, čeprav bi bilo - to je treba poudariti - brez njih za zaposlene
bistveno slabše. Slovenija je kljub dogovarjanju med trojico postajala država čedalje tršega kapitalizma. To je bilo zaradi trajne ekonomske rasti kolikor toliko prikrito in znosno. S krizo je ta plašček odpadel.
V tem dogovarjanju treh je bila država (politika) kljub načelni nevtralnosti praviloma bolj na strani delodajalcev kot sindikatov. V krizi se je zveza država-delodajalci nekoliko zrahljala, oboji pa so se znašli v defenzivi. Bojijo se širokega izbruha socialnega nezadovoljstva.
Sindikati so razpeti med slabo vestjo, pritiskom protestov na terenu, zavedanjem o tačas šibkejšem položaju nasprotne strani in zavestjo, da se je treba v krizi omejevati. Scela se radikalizirajo; to je odraz socialne stiske mnogih in strahu, da bodo padli iz igre, ker jih bo članstvo zapustilo.
Delodajalci so oslabljeni zaradi težav gospodarstva, večje krizne odvisnosti od države, zapravljenega ugleda (tajkunstvo itd.), bojijo se pritiska zaposlenih. Med njimi so razlike, scela pa se oklepajo starih delitvenih razmerij, v katerih je bil kralj dobiček. Kot kaže primer Gorenja in kovinarske stavke, lahko nekateri v sili hitro najdejo denar za večje plače.
Vlada skuša loviti ravnotežje med obema stranema, njen posluh za sindikalne zahteve se je nekoliko povečal. Muči jo pomanjkanje denarja na vseh ravneh, manjka ji tudi zaupanja in avtoritete.
Kljub vsem težavam, antagonizmu in medsebojnemu nezaupanju se zdi trojica obsojena na sporazum. Če novega socialnega pakta ne bo, bodo na škodi vsi.
Politika bo imela še večje težave z verodostojnostjo, obvladovanjem krize, uvajanjem reform. Delodajalci bodo teže preživeli in okrevali. V precepu so tudi sindikati: če bi na pogajanjih prenapeli lok in bi najprej spodletel socialni pakt, nato pa še kak velik stavkovni val, bi ostali brez vsake moči. To bi lahko pokopalo tudi samo institucijo socialnega dialoga in pomagalo oživiti neoliberalizem, ki se je samo potuhnil, ne pa umrl. V vsakem primeru bi se okrepila stihija in družbeni nered.
Prostor za kompromise obstaja, pri čemer bosta morala vlada in delodajalci očitno privoliti v koncesije, kot so povečanje minimalne plače, (obvezna) udeležba zaposlenih pri dobičku, višja nadomestila za brezposelnost ... Kompromise lahko bistveno olajša tudi razumna postopnost: delu sindikalnih zahtev bi ustregli takoj, del pa bi jih trdno vezali na splošno okrevanje.
Popuščati bo moral tudi sindikat, npr. glede povečanja starosti za upokojitev, ki je zaradi staranja prebivalstva nujno. Ne more pa ustreči vladni zahtevi, da bi se med pogajanjem o sporazumu in v času njegove veljavnosti odrekel sindikalnemu pritisku. Tako bi se povsem razorožil.
Sindikati so začetek pogajanj zapustili tudi zato, ker vlada v svojih izhodiščih ni povedala, kakšna država naj bi bila Slovenija - družba blaginje vseh ali družba čedalje bolj oskubljene socialnosti. Ta sindikalna zahteva se zdi naivna, saj vlade taka splošna obljuba ne bi zavezovala; fraz o tem je dovolj na vsakem koraku. Toda zahteva vendarle govori o resni hibi te oblasti: v ekonomsko-socialnem pogledu ni ne tič ne miš in tudi nobenega konkretnejšega načrta za naprej še ni ponudila. To ji v času, ko je družba vržena s tečajev materialno in psihološko, jemlje verodostojnost, prebivalstvo demotivira in krepi družbeni nemir.
Živimo v obdobju zategovanja pasu. To neizbežno rojeva napetosti. A tudi z manj denarja se da prebroditi krizo, če ta rodi nekaj več družbene solidarnosti in ukinja anomalije. Za to je najbolj odgovorna politika. Ta bo morala poskrbeti za nekoliko drugačno delitev BDP. Svoj del odgovornosti pa nosijo tudi delodajalci in sindikati. Polom njihovega dogovarjanja bi bil v splošno škodo. Z nekaj pretiravanja lahko rečemo, da trojica izbira med vojno in mirom.
Nekaj pa je zunaj vsakega dvoma: brez pritiska od spodaj bi zgornja Slovenija ostala ravnodušna.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.